Vojteh Kurnik: Kot gnezdo ptič ljubim Tržič

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (262)

V Tržiču že od leta 1973 vsako leto podeljujejo zaslužnim kulturnikom Kurnikova priznanja (od leta 1992, pred tem pa nagrade in plakete). Za Tržičane velja, da spoštujejo svoj domači kraj. O tem govori tudi zapis njihovega ljudskega pesnika Vojteha Kurnika: Kot gnezdo ptič ljubim Tržič.

Rodil se je 9. avgusta 1826 v hiši z domačim imenom pri Rodarju, ki sedaj predstavlja eno od znamenitosti Tržiča. Mati Katarina je bila služkinja v graščinski kuhinji, oče Fortunat pa je bil izučen kolarske obrti. Delal je kot kočijaž pri grofu Radetzkem. Čeprav si je Vojteh zelo želel študirati, se je moral na očetovo zahtevo izučiti kolarstva. Po tedanji navadi je obiskoval nedeljsko obrtno šolo v Celovcu, kjer je bil pod vplivom učitelja profesorja Ahacla, znanega kot zaslužnega za narodno prebujanje koroških Slovencev. Ko se je Kurnik izučil obrti in odslužil vojsko, se je vrnil v Tržič. Nastanil se je v rojstni hiši kot pomočnik pri bratu Fortunatu, ki je po očetovi smrti prevzel domačijo. Fortunat je svojega brata pesnika vsestransko podpiral. Imel je tudi največ zaslug, da se niso vse Kurnikove pesmi izgubile. Vsak Vse je zapisal, tudi Vojtehove verze, ki jih je zapisoval kar na pooblane deske.

Kurnik se je ukvarjal s svojim rokodelstvom, hkrati pa koval resne in šaljive pesmi. Njegovo aktivno sodelovanje v slovenski literarni javnosti se je začelo leta 1852 v Slovenski bčeli in v Janežičevem Cvetju slovenskega naroda. Pozneje je do smrti sodeloval v raznih listih, kot so Glasnik, Besednik, Kmetijske in rokodelske novice, Zgodnja Danica, Slovenski Glasnik, Šolski prijatel, Slovenska koleda ... Nekatere njegove pesmi so bile sprejete tudi v Sketovo Čitanko za nižje gimnazijske razrede. Spoštovali so ga predvsem zaradi stanovskih in zabavljivih pesmi, ki jih je pogosto recitiral na čitalniških veselicah. S svojimi »osoljenimi« pesmimi je veliko prispeval k priljubljenosti časnika. Kurnika je posebno cenil urednik Novic Janez Bleiweis. Bil je znan kot zbiralec pregovorov in narodnih pesmi. Njegovo delo sta pohvalno ocenila že Fran Levstik in Josip Murn.

Med letoma 1855 in 1865 so se pri družini Kurnik zbirali rodoljubi iz Tržiča in okolice, npr. Ivan Tomšič ter pesnika Hrabroslav Perne in Franc Završnik. Okoli leta 1859 se je Kurnik preselil v Ljubljano. Njegov prijatelj Matija Hribar ga je toliko časa nagovarjal, da se je zaposlil pri njem, vendar se je Kurnik namesto kolarstva lotil stolarstva. Ko je Matija kmalu zatem umrl, je Vojteh prevzel njegovo obrt, skupaj z dvanajstimi delavci, tremi pomočniki, štirimi vajenci in petimi pletilkami. Ni bil prav dober gospodar, saj je zadnja leta preživel v veliki revščini.

Vojteh Kurnik je bil dvakrat poročen, prvič s Terezijo Zima iz Žabnice, drugič z Ano Schmelzer s Prevalj. Z njo je leta 1864 dobil dvojčka Alberta in Ferdinanda Fortunata.

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Kamniku se je 5. 8. 1869 rodil pisatelj in prevajalec Josip Suchy. Uveljavil se je z obsežnim znanjem jezikov.

V Kranju se je 5. 8. 1698 rodil jezuitski pridigar Lovrenc Pogačnik. Deloval je v krajih avstrijske jezuitske pokrajine, kjer so potrebovali slovenskega pridigarja (v Gorici, Celovcu in Trstu).

V Pivki pri Naklem se je 8. 8. 1759 rodil zdravnik Lovro Lackner. Bil je višji vojaški zdravnik, ki je ustanovil dijaško štipendijo za Ljubljano.

V Ljubljani je 9. 8. 1834 umrl baročni slikar Janez Potočnik, ki se je rodil pred letom 1750 v Kropi. Velja za začetnika meščanskega portretizma.