Tovarna za proizvodnjo šolskih spričeval

Za boljšo šolo (82)

Pokojni slovenski psiholog Vid Pečjak je zapisal, da je današnja slovenska šola še zmeraj organizirana po konceptih iz 19. in začetka 20. stoletja, ko v družbi še ni bilo potrebe po množični ustvarjalnosti.

Reforma z uvajanjem devetletke konec devetdesetih let je skušala marsikatere pomanjkljivosti odpraviti, vendar izvajalci šolskega sistema za spremembe niso bili dovolj motivirani in strokovno usposobljeni. Ne zadoščajo zgolj politične odločitve in nova zakonodaja, za resnično reformo je potreben celovit razvojni in operativni načrt, so potrebni ljudje in sprememba miselnosti. Zato večina pomanjkljivosti, ki jih v svoji knjigi omenja tudi Janez Svetina, še po tridesetih letih velja. Z njegovim mnenjem, da je naša šola predvsem tovarna za proizvodnjo šolskih spričeval in diplom, se lahko večinoma strinjamo. Svetinov prvi očitek se nanaša na organizacijo in uniformiranost šole. Vsi otroci, ne glede na njihov socialni izvor, domače okolje in predšolske izkušnje, morajo hkrati v prvi razred in vsi so deležni enakega pouka ter enake vzgoje, čeprav so si povsem različni v sposobnostih, duševni zrelosti, temperamentu in zanimanjih. Z redkimi izjemami, ki zaradi negativnih ocen razred ponavljajo ali vsesplošne nadarjenosti preskočijo, morajo vsi hkrati napredovati v višji razred. Pravica do drugačnosti je priznana zgolj otrokom s hudimi telesnimi ali duševnimi prizadetostmi. Za druge otroke pa velja, da jih moramo izobraževati in vzgajati na enak način, in temu rečemo, da smo jim omogočili enake izobraževalne možnosti.

Devetletka sicer predvideva t. i. notranjo diferenciacijo in individualizacijo, ki pa je v praksi iz več razlogov slabo zaživela. Ker so si tudi otroci enake starosti zelo različni med seboj in imajo povsem individualno pot osebnega razvoja, jim takšna uniformirana in mehanska šola ne ustreza. Šola na vseh področjih zanemarja njihove medosebne razlike in se naravna predvsem na potrebe in razvojni tempo povprečnih otrok, ki so v večini. Zato ima sedanji šolski sistem za veliko otrok številne neugodne posledice. Veliko otrok in mladih v šoli ni dovolj uspešnih in jih ne dokonča študija, kar ima poleg finančnih tudi hude psihološke posledice.

V šoli neuspešni ljudje so slabše usposobljeni za delo, ne zaupajo vase in imajo na splošno vse življenje odpor do učenja. V naši šoli so manj sposobni in manj zreli ali kulturno prikrajšani in zanemarjeni učenci preobremenjeni. Posledica tega so stalne učne težave, ponavljajoči se neuspehi, izguba veselja do učenja, včasih celo pravi odpor do šole, kar otrokom prinaša hude duševne travme. Takšne otroke je pogosto strah šole, preganja jih občutek manjvrednosti in nezmožnosti, kar lahko pelje v vedenjske motnje. Tem otrokom se zaradi pomanjkljivega psihološkega znanja ali neobčutljivosti velikokrat reče, da so leni in nemotivirani za učenje. Skratka, otroci so krivi, ker ne izpolnjujejo zahtev šole, čeprav ta ne upošteva njihovih sposobnosti in potreb. Ti otroci pogosto ne morejo nikoli v življenju zares izkoristiti vseh svojih potencialov, saj jih že osnovna šola potisne na nižji življenjski tir od tistega, ki bi ga v resnici zmogli. Zaradi šolske neuspešnosti so takšni otroci vse življenje zaznamovani.

O tem, kakšno škodo dela uniformirana in mehansko organizirana »tovarna spričeval« zelo sposobnim učencem, pa več v naslednjem prispevku.