Kmetija brez rož ni prava

Ivanka Smrkolj na kmetiji živi in dela že vse življenje, kar trideset let pa je vodila tudi Društvo podeželskih žena Lukovica. Lani je bila nominirana za kmetico leta.

Lukovica – Ivanka Smrkolj se je pred 77 leti rodila na veliki kmetiji v Moravčah, večino svojega življenja pa je preživela na moževi kmetiji v Lukovici. Smrkoljeva kmetija, kjer je bila včasih tudi stara furmanska gostilna, je od nekdaj ena večjih v kraju, na njej pa je vsa leta delala z velikim veseljem.

»Ko sem bila mlada, sem se sicer želela izučiti za šiviljo, a so doma potrebovali par pridnih rok za delo na kmetiji. Od malega sem delala vse po vrsti in sploh si nisem predstavljala, da bi se poročila drugam kot na kmetijo,« pravi Ivanka in doda, da je imela na kmetiji najraje opraviti z zemljo, čeprav je bilo njihovo delo za zaslužek večinoma usmerjeno v rejo krav molznic. Ko je bilo zaslužka vse manj, si je mož poiskal dodatno delo, sama pa je ob petih otrocih še naprej vodila kmetijo, čeprav je bilo včasih delo brez traktorjev in drugih strojev veliko napornejše kot zdaj.

Pred dobrimi tridesetimi leti se je v Lukovici na njeno pobudo ustanovilo društvo podeželskih žena, ki ga je vodila polna tri desetletja. »Dolgo sem povezovala kmetice s tega območja in marsikateri sem bila kot mama,« ponosno pove in nadaljuje: »Danes naše in nam podobna društva večinoma povezujejo s peko najrazličnejših dobrot in sodelovanjem na prireditvah, a včasih smo bile veliko bolj aktivne tudi na drugih področjih. Organizirale smo strokovna predavanja o reji prašičev, telet … Ženska na kmetiji mora vse te stvari dobro poznati, še posebej, če je mož v službi. V resnici prav ženske velikokrat držimo v rokah vse niti na kmetiji!« Priznava, da pravih kmetij v Lukovici praktično ni več, s tem pa se izgublja tudi nekdanji pomen kmetic, a njihovo društvo, katerega vodenje je pred leti prepustila naslednicam, ima še vedno veliko članic, tudi mladih. V lanskem letu so jo predlagale za kmetico leta, kar ji zelo veliko pomeni.

Zadnjih deset let, odkar je zbolel in umrl njen mož, na kmetiji dela vse manj. »Če je treba, še pomagam sinu, sicer pa se zdaj posvečam drugemu veselju. Predvsem rada pečem, pišem kuharske recepte, s članicami našega društva pripravljamo kuharske tečaje, moja velika ljubezen pa so rože. Na vrtu imam več rož kot pa zelenjave, saj menim, da kmetija brez rož ni prava kmetija!«