Živeti s plesom

Besedilo: Darja Ovsenik
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 4. marec 2010 / 06:00

Gospoda Franja Ambroža iz Stražišča pozna marsikateri Gorenjec, med slovenskimi plesnimi učitelji pa je prava starosta slovenskega plesa, saj pleše že več kot petdeset let.

V spominih se rad vrne v mlada leta, ko se je prvič srečal s plesom: »Doma mi pred osemnajstim letom niso dovolili plesati, nato pa sem v domu Partizan v Stražišču prebil vse dneve in večere.« Pove, da so se zbirali na začetniškem tečaju, nato pa so plesno znanje utrjevali na plesu, ki je trajal od 16. do 20. ure, na njem pa je ob živi glasbi redno plesalo okoli štiristo plesalcev. Ob tem ne pozabi pristaviti, da mu na začetku ni bilo prav nič lahko, saj je moral iti po plesalko, kar za mladega fanta ni bil ravno mačji kašelj.

Na tekmovanja

Po dveh letih učenja je plesni učitelj že dobro vedel, da je Franjo nadpovprečno nadarjen, zato ga je povabil na svoje treninge. Njihov mentor je bil priznani učitelj in pobudnik ustanovitve Plesno-športnega kluba v Kranju Milan Štok. Skupina najbolj zagnanih plesalcev si je kmalu poiskala trenerja Toneta Arka, s katerim so se slovenskim tekmovalcem odprla vrata na svetovna tekmovanja. Franjo doda, da se je bilo težko meriti z državami, kjer je bil športni ples že dobro razvit, a to jih ni ustavilo. Trenirali so v Kranju in dobili tudi nekaj denarja za svoje delovanje, a ker ni zadostovalo niti za stroške trenerja, so v Delavskem domu v Kranju organizirali mladinske plese. Bili so dobro obiskani, tako da so z njimi zaslužili dovolj za trenerja, tekmovanja in toaleto, ki je bila obvezni del športnega plesa, a tudi zelo draga.

Veselje do poučevanja

Po osmih letih aktivnega tekmovanja je Franjo dobil trenerjevo ponudbo, da bi opravil tečaj za plesnega učitelja. Naloge se je lotil resno in v enem letu opravil tečaj. Na izpit ga še danes vežejo spomini: »Pri učitelju Petru Štautu sem moral opraviti prakso tako, da sem njegovim tečajnikom predstavil argentinski tango in jih naučil nekaj korakov. Seveda sem imel strašno tremo, kljub temu da sem se dobro pripravil. Tone Arko me je tik pred nastopom opozoril samo na eno stvar – na steber sredi dvorane. Ni mi bilo jasno, kaj naj bi to pomenilo, zato sem skoraj odpovedal izpit. Ko je videl moj strah, mi je le razložil, da moram vse korake pokazati na vseh štirih straneh stebra, ki zakriva pogled. Oddahnil sem si in dobro speljal tečaj. Vse, kar ocenjevalcu ni bilo všeč, je bila moja gorenjska govorica, ki da ni bila dovolj ljubljanska. A me je Adolf Jenko vseeno pohvalil in diplomo za učitelja sem imel v žepu.« Začel je voditi tečaje za mladino in odrasle po vsej Gorenjski. Pravzaprav ni imel večera v tednu, ko ne bi učil, čez dan pa je delal v bližnji tovarni. Tudi danes Franjo ne miruje – še vedno ima nekaj tečajev, najbolj pa se veseli vsakotedenskih plesov seniorjev v Ljubljani, na katerih se že šestnajst let zbirajo tekmovalci njegove generacije. Pred nekaj leti so prav njihovo skupino uporabili pri snemanju filma Pod njenim oknom in ker so bili očitno dobri »igralci«, se jim obeta tudi drugi del. To pa je že nova zgodba …