V redu, pa na kolo

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Zanimivosti / / 07:04

Prejšnji teden sem se tako kot mnogi drugi znašla pred zagato, kako organizirati letni dopust. Kolebala sem vse do petka, ko je bila Hrvaška uvrščena na rumeni seznam in je padla odločitev, da tja letos pač ne gremo. Kaj zdaj?

Pa sem se spomnila, da so se zgornjegorenjski župani v začetku tedna s kolesi in vlakom odpravili na izlet v Brda, da spodbujajo in promovirajo trajnostno mobilnost. V redu, sem si rekla, grem pa na kolo.

V soboto sem se od doma odpravila proti Zgornjesavski dolini. Vso pot do Rateč in naprej do Trbiža sem srečevala pare, družine, skupine, športnike ... Na vseh mogočih vrstah koles. Naslednji dan, v nedeljo, jih je bilo na trasi Baško jezero–Borovlje še veliko veliko več. Kolesarjenje očitno postaja vse bolj priljubljen način popotovanja. A tudi na tem področju so v sosednjih Italiji in Avstriji korak pred nami - s kolesarjem prilagojeno turistično ponudbo in seveda infrastrukturo. Kolesarske poti so varne, urejene in odlično označene, učinkovite povezave med kraji vzpostavljene, skoraj vsi vlaki imajo na voljo vagone, v katere enostavno zapelješ kolo, če se odločiš, da boš del poti prepotoval po železnici.

Tokrat tako lahko rečem: hvala, župani, za dobro idejo in za spodbudo. Super je, da ste vsi sedli na kolo in tudi v praksi videli, kako stvari delujejo – in kako ne. Da je res sramotno, da je blejska železniška postaja zjutraj kot mesto duhov in da moraš, če kolesarjenje kombiniraš z vožnjo z vlakom, pred odhodom na pot v fitnes, kajti za dvigovanje bicikla na naše vlake potrebuješ res močne mišice. Pa da je dobro, če greš na pot čim bolj zgodaj zjutraj, da si zagotoviš enega od tistih nekaj mest v prehodu med kupeji, kolikor jih je na voljo za kolesa. K sreči se lahko tako imenovana Bohinjska proga, ki so jo prejšnji teden promovirali župani, pohvali z zares prijaznimi in iznajdljivimi sprevodniki, ki razumevajoče pomagajo, svetujejo in poiščejo še zadnji kotiček, kamor stlačijo kolo, kadar je kolesarjev več, kot je na vlaku prostora zanje.

Jutri zjutraj grem na vlak pa proti Primorski. Če me vmes ne prestraši kakšen medved, se bom v začetku prihodnjega tedna prav tako z vlakom domov vračala iz Bele krajine. Vmes pa kilometri na kolesu ... Ni ravno morje, a je lahko vseeno lepo. Dolgočasno vsekakor ne bo.

P. S. Upam, da so se radov­ljiški, jeseniški in žirovniški župan na tisti izlet odpravili s kolesom od doma. Da so se prepričali, kako nujno potrebujemo učinkovite in varne kolesarske povezave med kraji na Gorenjskem, po Sloveniji in čez meje države. Upam tudi, da bohinjski župan Jože Sodja do Bleda ni šel s kolesom. Je smrtno nevarno.