V soseščini karnijskih lepotcev

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 6. november 2019 / 20:33

Monte Palavierte (1785 m n. m.) in Cuel Mauron (1814 m n. m.) – Karnijske Alpe. Eden od številnih vrhov z nižjo nadmorsko višino, ki pa postreže s čudovitim razgledom. Novembra 2018 je bilo precej podrtega drevja, ki očitno tam leži že daljši čas.

Vrhov Karnijskih Alp nad Tolmezzom je cel venček in vsak od njih je svojstven razglednik. Danes bomo obiskali Monte Palavierte, na katerega vodi markirana pot, in sosednji Cuel Mauron, na katerega pa vodi neoznačena pot. Skozi Trbiž ter mimo Tablje in Mužaca se zapeljemo v Tolmeč / Tolmezzo, kjer v krožiščih sledimo izvozom za višje ležečo vas Illegio. Ko dosežemo vasico, peljemo po desni cesti, ki kmalu postane ožja, je pa asfaltirana. Cesta je ponekod malce načeta zaradi ogromnih količin vode, a z vsakim višinskim metrom je boljša. Po približno osmih kilometrih strme, asfaltirane ceste pridemo do planine Pra di Lunge, kjer na desni strani parkiramo in tudi zagledamo prvi smerokaz.

Smerokaz nas vodi po širšem kolovozu, kjer smo novembra 2018 naleteli na prvo oviro, podrto drevo. Videti je bilo, da je na poti že nekaj časa, a je bilo vse skupaj verjetno posledica močnega vetra v začetku novembra. Nadaljujemo po kolovozu dalje in še kar nekajkrat prečimo podrta drevesa. Ja, narava je neusmiljena in je pokazala svojo moč. Njeno maščevanje, morda? Precej strm vzpon po kolovozu se nadaljuje po ožji stezici, ki preči gozdno pobočje proti jugovzhodu. Pot se zlagoma vzpenja in tudi v tem delu je bilo še nekaj podrtega drevja. Ko na svoji levi zagledamo skale, preplezamo nekaj dreves, se znajdemo v koridorju med skalami, kot v manjši soteski. Po razgledni in ponekod malce izpostavljeni stezi dosežemo bukov gozd, kjer se steza začne strmo vzpenjati. Speljana je res pretkano; ko že mislimo, da je nad nami sedlo, do katerega moramo priti, ugotovimo, da temu ni tako in da gre pot še naprej. Bukev zamenjajo borovci. Strma pot nam z vsakim korakom ponudi lepši razgled na Amariano. Nad seboj opazimo kamniti obraz, ki nas opazuje. Dosežemo sedlo, kjer nas lesena tabla usmeri levo proti Monte Palavierte. Sem in tja krušljiva pod nas po grapi ob skalah pripelje na vršni greben. Čez skale se kot po pomolu sprehodimo do vrha Monte Palavierte, kjer je na novo postavljen kovinski križ z vpisno skrinjico.

In razgled preprosto vzame sapo: na dosegu roke je naš drugi vrh Cuel Mauron, dražita lepotca Monte Sernio in Creta Grauzaria, proti zahodu je Monte Tersadia, Zoncolan, pa Amariana, San Simeone, Monte Festa itd. Z vrha sestopimo nazaj do sedelčka in zagrizemo še v strmo grebensko pot na Cuel Mauron. Poti praktično ni videti, saj je rušje tako gosto. No, ni je videti, dokler po njej ne začnemo hoditi. Obžagana in lepo sledljiva. Na detajlu, kjer je malce izpostavljeno, so celo namestili nekaj metrov jeklenice. Z vrha se nam lepo odpre identičen razgled kot prej, le da lepo vidimo še naš prvi vrh, Monte Palavierte.

Vzpon na vrh Cuel Maurona je neoznačen, a lepo sledljiv.

Sestopimo nazaj do sedla, kjer je ličen smerokaz, nato pa po poti vzpona nazaj do jeklenega konjička, ki nas čaka na planini Pra di Lunge.

Današnja tura poteka po divjem svetu Karnijskih Alp, a kljub markirani poti do prvega vrha je to precej osamljeno območje. Vzpon za ljubitelje miru in tišine.

Nadmorska višina: maks. 1814 m
Višinska razlika: 1050 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 3 / 5