Terapevtu Janezu!

Redno prebiram vaše kolumne. Že dlje časa in tudi že dlje časa se trudim vse razumeti. Predvsem bi rada vpeljala več vaših misli v svoje življenje. Nisem najbolj uspešna. Vzamem si čas, berem počasi, preberem dvakrat, včasih trikrat. Če mi že uspe razumeti, mi zelo počasi uspeva udejanjati vaše misli, navodila, usmeritve, razlage v svoj vsakdanjih. Iskreno moram priznati, da se mi nekako dozdeva, da imajo vaše misli svoje mesto v mojem življenju. Vem, da imate iskren namen pomagati ljudem – to ste študirali, imate svojo terapevtsko prakso in dovolj lastnih izkušenj. Kljub temu se včasih sprašujem, ali je z menoj kaj narobe, da ne morem razumeti vaših besed. Tedensko se dobivamo upokojenci in pogosto beseda nanese na vaše članke. Malo premlevamo vaše besede, malo si izmenjujemo mnenja, malo se nasmejimo, kako zelo drugačni so časi. Morda je v tem razlog za moje težje razumevanje.

Izhajam iz kmečko-delavske družine. Stara sem 74 let. Oba starša sta imela veliko opraviti z vzgojo treh otrok. Težko opišem, kako sem dojemala družinsko vzdušje, o katerem pogosto pišete. Sploh ne vem, kaj to je. Doma se o vzdušjih, notranjem svetu, čustvih nikoli nismo pogovarjali. Ko sem malo odrasla, sem res imela željo se pogovarjati kaj drugega kot o delu, vremenu, tovarni in šoli. Pa mi je oče hitro zabrusil: »A sedaj bomo pa kar klepetali.« Tako se je končalo. Danes vem, da je oče imel še precej manj pojma o notranjem svetu in čustvih kot jaz.

V šoli nas pred 60 leti niso učili, kako se človek počuti, kaj naj bi to pomenilo in kaj naj bi z notranjimi vzdušji počeli. Teh vsebin preprosto ni bilo v učnih programih. Kje naj bi se torej naučila pogovorov o sebi, o čustvih, še poimenovati jih nismo znali. To je za nas, starejšo generacijo, precej težko. O mojem čustveno hladnem zakonu ni vredno govoriti. Bila sva kot dva hladilnika.

Najbolj nerazumljivo mi je, ko pišete o telesnih senzacijah. Kaj vse nosi naše telo! Ko ste prvič pisali o tem, sem bila popolnoma razdvojena – nisem vedela, kaj je to in kako je to mogoče. V istem trenutku sem vedela, da je to tako zelo res, kot živim. Vem, o čem pišete. Tega jaz in še mnogi ne znamo opisati in dati v besede, vi pa to znate. Ne razumem še, kako naj bi vzljubila svoje bolečine, in kar ne morem verjeti, da se preko stika z lastnimi telesnimi senzacijami (največkrat me stiska in peče v prsih) človek pomiri. In tako čudno zveni, ko pišete, da je to pot do naše sreče. Najbolj ste si nasprotujoči, ko pišete, da je treba notranje bolečine zdržati in da potem ne minejo. Zakaj potem toliko ljudi trpi psihične, čustvene bolečine? Zakaj pišete, da naše trpljenje ni rešljivo z razumom?

Želim si bolj dojeti vaše misli in nasvete. Počasi in po delčkih. Jaz bom vztrajala, upam, da tudi vi. In kdaj ponovite, da mi bo lažje.