Čipke so moje življenje

Besedilo: Boštjan Bogataj
sreda, 30. april 2008 / 06:00

"Ne le, da so čipke lepe, zasvojena sem z njimi," pravi Iva Sobočan, mojstrica klekljanja, ki smo jo obiskali še pred začetkom drugih slovenskih klekljarskih dni v Žireh.

Klekljarsko društvo Žiri že tretje leto zapored konec aprila organizira veliko klekljarsko srečanje. Prvo so pripravili ob stoletnici čipkarske šole v Žireh, v petek pa so odprli druge slovenske klekljarske dneve. »Pripravili smo razstavo v galeriji Svoboda in na občini. V prvi je razstava naših članov na temo Cvetke in cvetlice, s samostojno razstavo pa se predstavlja tudi mojstrica Marija Kavčič. Na občini razstavljamo vzorce mladih risarjev žirovske osnovne šole, povabili pa smo tudi gostjo Simono Repinc z Bleda, ki razstavlja vezenine,« nam je povedala ena od organizatork Valči Žakelj.

Vse do nedelje, 4. maja, bodo potekale tudi razne delavnice, od prikaza všivanja čipk in izdelovanja blazinic za bucike, svojo obrt bo predstavil tudi čevljar, pokazali, da znajo tudi moški vrteti kleklje, prikazali bodo učenje tehnik klekljanja ter tudi delo računalniško risarskega krožka, ki so pripravili številne vzorce za klekljanje, mojstrice so že izdelale čipke, na občini pa bo predstavljena tudi brošura na to temo.

Že pred začetkom slovenskih klekljarskih dni smo obiskali Ivo Sobočan z Rakulka v Žireh. Zaupala nam je, da je že s petimi leti začela obiskovati čipkarsko šolo v Žireh: »Že mama je bila vrhunska klekljarica, zato sem rada šla v šolo, vendar je bila to prisila, samo zato, da je družina pridobila nekaj dodatnega denarja.« Iva se spominja, da je bila takrat čipkarska šola v Stari šoli v Starih Žireh, kjer je danes muzej, sami pa so živeli le nekaj metrov proč. Po poroki se je zaradi moževe službe veliko selila, vendar je na začetku še vedno klekljala, po zaposlitvi pa ni bilo več časa.

»Pa vendar me je klekljanje taaako vleklo,« z žarom v očeh pravi Iva Sobočan in nadaljuje: »Vsakič, ko sem prišla v Žiri, sem skočila domov, k mami in ob pogovoru z njo klekljala. Tako čarobno je bilo, še posebej ker doma nisem imela povštra.« Po moževi upokojitvi sta se preselila v Žiri, ko je že začela premišljevati o ponovnem učenju. »Sedaj sem 18 let tudi sama upokojena in vem, da sem zasvojena, saj zadnjih 17 let klekljam ves prosti čas,« smeje pove Iva, ki je izredno vesela, da obiskuje tečaje Marice Albreht, ki ji še vedno velikokrat priskoči na pomoč.

»V otroštvu sem se naučila zgolj osnov, danes pa je po zaslugi Marice veliko boljše. Vedno sem si želela klekljati zahtevnejše vzorce, kar mi je bil izziv in mi je še danes. Veste, čipke, ki so bile pred dvema letoma zame vrhunec, so danes le še preteklost,« pove Iva. Predlani je vendarle osvojila prvo nagrado na tečaju na temo Moja zapuščina. Pravi, da je premišljevala, kaj bi ustvarila, nato pa prek osnovnih kitk, pa sukanega risa ter širokega in ozkega risa ustvarila še rogljičke in še zahtevnejše like. Tako je ustvarila šopek rož in prejela prvo nagrado za izbor teme in za izdelavo. V čipko je vložila več kot 200 ur, za marsikatero pa tudi več kot 1000 ur.

Med slednjimi so predvsem dela, ki jih povzema po delih vnuka Urha Sobočana, umetnika, ki danes deluje v Luksemburgu, prej pa je študiral tudi v Londonu. »Čipka ga sploh ni zanimala, potem pa mi je rekel, da naj delam bolj odprte, pregledne čipke. Ko sem ustvarila šopek rož, ga je čipka navdušila, zato mi pošilja svoja dela, ki jih predelam v čipko. Pravi, da je vsaka čipka kot pravljica,« je zadovoljna, da lahko pomaga vnuku, Iva, ki že sedaj veliko časa posveča njunemu skupnemu delu. Ta bo doživel vrhunec na prodajni razstavi v Londonu, ko bosta predstavila deset velikih in več manjših del. Tudi zato danes Iva pravi, da je zasvojena s čipko in kleklji. Za povšrtom, pod lučjo, v jedilnici ali pred televizorjem, na dan ustvarja kar 10 do 12 ur. »Tako me vleče, še posebej zahtevnejše čipke, kot so Urhove, da si ne morem pomagati. Uživam,« še pove Iva.