S kolesom po Sloveniji, 2. del

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Rekreacija / sreda, 10. junij 2020 / 15:32

Na Čatežu ob Savi, katerega ime izvira iz bajeslovnega bitja čatež, ki je pol človek in pol kozel, se reka Krka izliva v Savo. Ob reki Krki sem se odpravil proti Novemu mestu, in ker je pot ravna in nezanimiva, sem se podal med dolenjske griče. Bušeča vas, Vinji Vrh, Slinovce, Jablance, Avguštine so zanimive vasi na obronku Krškega polja, skozi katere sem kolesaril. In povsod sem srečeval dobre in vesele Dolenjce. Spoznal sem gospoda, ki je pasel pravega prašiča krškopoljca. Zaupal mi je, da je še eden redkih kmetov, ki gojijo avtohtonega krškopoljskega prašiča. No, še sreča, da je danes, po tridesetih letih, situacija bistveno drugačna in se vse več kmetov zaveda, kako pomembno je gojiti avtohtone pasme.

S kolesom sem se zatem spustil proti Kostanjevici na Krki, ki je najstarejše in hkrati najmanjše mesto na Dolenjskem. Ker tu reka Krka naredi okljuk, se je najbrž prvotnim prebivalcem zdelo uporabno, da tu postavijo naselje. S treh strani jih je pred morebitnimi napadalci varovala reka. Za kiparsko in likovno umetnost se takrat nisem kaj dosti zanimal, zato sem spregledal, da je v Kostanjevici, že od leta 1961 vsako leto srečanje kiparjev Forma viva, kjer nekaj dni skupaj iz krakovskega hrastovega lesa rezbarijo svoje umetnine. Sam sem raje poiskal miren kraj, kjer sem si privoščil kolesarsko malico in noge namočil v hladni Krki.

Ko sem se vozil mimo Šentjerneja, me je kar zaneslo na levo proti lepo obdelanim vinogradom in sadovnjakom. Zanimivo se mi je zdelo, da so enega izmed vinogradov obdelovali patri. Ustavil sem se pri njih in povedali so mi, da so člani samostanskega reda kartuzijanov Pleterje, ki skrbijo za več hektarov sadovnjakov in vinogradov, ukvarjajo pa se tudi s čebelarjenjem. Veliko sem jih še spraševal, zato se me povabili medse. To mi ni preveč dišalo, zato sem pedale pognal naprej skozi Novo mesto in že sem sopihal proti Gorjancem.

Glavna cesta do Metlike je bila že takrat precej prometna, zato sem raje ubral pot ob železniški progi, ki pelje mimo Biriče vasi do Uršnih sel. Klanec mi ni povzročal večjih težav in kmalu sem se spuščal proti Semiču in nato do Metlike ob reki Kolpi v Beli krajini. V šoli sem slišal, da je bilo v Metliki že leta 1869 ustanovljeno prvo gasilsko društvo na Slovenskem. Samo od zunaj sem si ogledal gasilski muzej, saj me je kar vleklo k reki Kolpi. Bila je prijetno topla, saj se poleti lahko segreje tudi do 28 stopinj Celzija. V mestu sem opazil, da je v vasi Drašiči vrtna veselica in da bodo nastopili Belokranjski godci. Zato sem se proti večeru podal tja. Ker sem bil s kolesom in torbami, sem bil na veselici prava atrakcija. Spoznal sem precej mladih, tudi lepo Anko, ki mi je ponudila, da sem prespal na njenem seniku.