Dokazuje, da evfonij gre v uho

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / nedelja, 9. december 2018 / 13:00

Evfonij? Kaj je to? Čeprav to glasbilo v našem prostoru ni nobena novost, še manj redkost, evfonist Luka Einfalt na to vprašanje odgovarja dnevno. Prepričan je, da si evfonij vendarle že zasluži, da postane samostojni predmet v našem glasbenem šolstvu.

Triinštiridesetletni Kam­ničan Luka Einfalt je letošnjo jesen izdal že svojo drugo zgoščenko, s skladbami, napisanimi ali prirejenimi za evfonij. In to prav zato, da bi ta instrument približal čim širši množici poslušalcev ter dokazal, da gre še za kako poslušljivo glasbo.

Kaj je torej evfonij, zakaj nam zveni tako tuje? »Ta instrument v našem glasbenem prostoru ni nobena novost, tudi ne redkost, saj ima že kar dolgo tradicijo in še posebej v pihalnih orkestrih igra izjemno pomembno vlogo. Zakaj ga ne poznamo, je razlogov več. Verjamem, da bo marsikdo pokimal, če povem, da je to po domače povedano bariton. Poimenovanje evfonij sem sam začel uporabljati pred nekaj leti, ko sem se vrnil s podiplomskega študija iz Švice. Ta izraz je poslovenjena angleška beseda, ki ima grške korenine in je s tem korenom znana po vsem svetu. Bariton je sicer zelo prijeten in domač izraz, a ne prenese strokovnosti. Če je igralec baritona baritonist, vsi pomislijo na moški pevski glas. Eno od poimenovanj bi bilo tudi tenorska tuba, saj gre za družino tub, a zelo hitro kdo poenostavi na tubo, ki pa je popolnoma drugačen instrument od evfonija. Ta instrument spremlja tudi vrsta stereotipov, od tega, da je primeren le za moške, do tega, da sodi zgolj v narodno-zabavno glasbo,« začne Luka Einfalt, prvi Slovenec, ki je na študiju v Švici tudi uradno dobil naziv evfonist.

Instrument je prvič pobliže spoznal pred skoraj tridesetimi leti v Mestni godbi Kamnik in takoj ga je prevzel, zadnjih petnajst let pa si bolj ali manj aktivno prizadeva, da bi mu tudi v strokovnih krogih namenili večjo veljavo. Na tem področju namreč vlada velika zmeda, s katero se je na svoji glasbeni poti soočal tudi sam. »V Glasbeni šoli Kamnik sem, ko sem se začel učiti igranja na evfonij, prvo leto dobil spričevalo, na katerem je pisalo, da je to tenor, naslednje leto je pisalo bariton, na srednji glasbeni šoli je pisalo, da sem drugi trobilec, na akademiji za glasbo pa so me imenovali za tubista. Strokovne stvari so neurejene in na tem področju vlada popolna zmeda. Verjetno tudi zato, ker tega instrumenta v redni zasedbi simfoničnega orkestra, ki je bil nekdaj merilo za vse, ni. Zato so ga dali iz programa. V pihalnih orkestrih igra zelo pomembno vlogo, a še kako desetletje nazaj so godbe veljale za nekakšno drugorazredno glasbo. Godbenikov nihče ni jemal resno, a čas gre naprej, in čeprav se tudi od evfonistov zahteva vedno več, še vedno nimajo svojega učnega načrta in predmeta. Naš šolski sistem je zelo dober, a tega konkretnega področja se še nihče ni lotil.«

Zato se ga je lotil on sam. Zbral je nekaj somišljenikov, s katerimi so napisali uradno pobudo za uveljavitev evfonija kot samostojnega predmeta, ki so jo podprli številni profesorji, študentje in člani profesionalnih orkestrov. Če bo spremembo podprlo tudi ministrstvo za šolstvo, bodo evfonisti – in evfonistke, ki jih ni nič manj kot moških – že kmalu ime svojega inštrumenta lahko ugledali tudi na uradnih spričevalih in diplomah.