Trije slikarji prijatelji

V Galeriji Prešernovih nagrajencev je na ogled razstava del treh slikarjev – prijateljev Jožeta Ciuhe, Iveta Šubica in Janeza Vidica. Izjemni opusi treh slikarskih prijateljev.

Kranj – Prvi, Jože Ciuha, je letos pomladi praznoval devetdesetletnico, druga dva Ive Šubic (1922–1989) in Janez Vidic (1923–1996) sta že pokojna. Naslov razstave Štirideset let pozneje nas zapelje nazaj v leta, ko so omenjeni pripravili cikel treh razstav v Škofji Loki, Mariboru in Ljubljani, in s tem na najlepši način zabeležili svoje petdesetletnice. »A naslov nas nemara nekoliko zavede,« je ob odprtju ponovne skupne razstave treh prepoznavnih slovenskih slikarjev v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost poudarila pobudnica in kustosinja razstave Breda Ilich Klančnik: »V resnici so naj­zgodnejša dela na tej razstavi stara polnih sedemdeset let, ko so slikarji začenjali svoje umetniške poti.«

Leto 1974, ko je abrahama praznoval najmlajši med njimi Ciuha, je bilo sicer zadnje, ko so prijatelji skupaj razstavili takrat svežo bero svojih likovnih del v Ljubljani. Dve leti poprej so se prijatelji za tako domiselno proslavljanje svojih življenjskih jubilejev prvič predstavili v Šubičevi Škofji Loki, nato v Mariboru, kjer je živel in delal Janez Vidic, in nazadnje, kot rečeno, še v Ljubljani, ki je dala delovno okolje Ciuhi. Seveda pa je bil življenjski jubilej predvsem zunanji okvir razstavnega druženja treh prijateljev, saj je vse tri zaznamovala druga svetovna vojna, zato so svojo likovno pot začeli brez formalne izobrazbe, potrdili pa so jo kot predstavniki prve generacije študentov na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. »Z nami je Jože Ciuha, ki je letos dopolnil častitljivih devetdeset let, medtem ko sta njegova prijatelja že pokojna. Prepričana pa sem, da bi oba soglašala z vnovičnim druženjem v Galeriji Prešernovih nagrajencev, kjer imajo vsi trije slikarji kot Prešernovi lavreati tako rekoč domovinsko pravico,« je povedala Ilich Klančnikova.

Tokratna razstava v treh nadstropjih galerije ni re­trospektivna, ki bi obiskovalcem približala celotne avtorske opuse posameznikov. Sestavljena je iz, lahko bi rekli, številnih njihovih ustvarjalnih fragmentov, ki jim je skupno to, da imajo korenine v vsem trem skupnem času. Prvo poglavje nas tako pelje v čas druge svetovne vojne, drugo v sredo petdesetih let prejšnjega stoletja in tretje v čas njihove slikarske produkcije med letoma 1972 in 1974. Vsakega od avtorjev lahko umestimo v njihov skupen čas in prostor, hkrati pa vsakega odlikujejo drugačne slogovne posebnosti. Veliko je ilustracije, s katero so se ukvarjali vsi trije, Ciuha in Vidic sta slikala na steklo, nekaj je tudi olj na platnu, slik na papirju, grafik in podobno. Vse to odraža njihovo likovno in ustvarjalno širino.

Na petkovem odprtju razstave je spregovoril tudi prijatelj Jožeta Ciuhe Niko Grafenauer, ki je slikarju namenil poklon ob visokem jubileju, govoril pa je tudi o zadnjem skupnem sodelovanju, ko je leta 2012 ilustriral njegovo knjigo Kraljice mačke. Za nagovor se je zahvalil tudi sam umetnik in dodal, da je še vedno zelo ustvarjalen, in duhovito povedal, da se mu prav nikamor »ne mudi«.