Celotna moja kariera je en velik uspeh

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Šport / petek, 5. junij 2020 / 08:45

Športnik invalid plavalec Darko Đurić je končal uspešno tekmovalno kariero. Kot je dejal, mu je dala ogromno: »Iz vaškega pobiča sem zrasel skoraj v svetovljana.« Na velikih tekmovanjih je osvojil osem medalj. Je dvakratni paraolimpijec, svetovni prvak, evropski prvak, svetovni rekorder ...

Ljubljana – Uspešen športnik invalid plavalec Darko Đurić je pred tedni sporočil, da se poslavlja od tekmovanj v plavanju, uradno pa je končal kariero v sredo, tako kot tudi parakajakaš Dejan Fabčič. O karieri, odločitvi za zaključek in o pogledu v prihodnost sta spregovorila na Fakulteti za šport v Ljubljani pred številnimi predstavniki medijev.

V petem razredu so ga odvrnili od plavanja

»Počutim se kot velika zvezda, ker se vas je toliko zbralo,« je dejal Gorenjec Darko Đurič. Zvezdniški so tudi njegovi rezultati, ki jih je nizal v karieri. Nastopil je na dveh paralimpijskih igrah, leta 2012 v Londonu in 2016 v Riu, kjer je za las ostal brez medalje s četrtim mestom na dvesto in petdeset metrov prosto, v Londonu je bil najvišje na petem mestu. Je dvakratni svetovni prvak, kar je postal v letih 2013 in 2018. Na velikem tekmovanju je prvič nastopil leta 2009. V vseh teh letih je osvojil osem medalj, zadnji, zlato in bronasto, na evropskem prvenstvu leta 2018. Kar štirikrat je popravil svetovni rekord na petdeset metrov delfin.

V plavanju se je prvič preskusil v petem razredu, a kot je pojasnil, mu je bilo takrat rečeno, da samo z eno roko in brez nog ne bo mogel plavati naravnost in da nima smisla, da se trudi. »Leta 2005 sem bil nato povabljen na trening sedeče odbojke. Mladinska reprezentanca se je pripravljala na mladinsko svetovno prvenstvo, ki ga je gostil Kamnik in kjer sem tudi nastopil. Takrat sem se prvič seznanil s športom invalidov in prišel v stik z Zvezo za šport invalidov Slovenije – Slovenskim paralimpijskim komitejem. Povabili so me na državno prvenstvo v plavanju. Videl sem, da tudi kot invalid lahko dosežem rezultate v športu,« je obujal spomine. Plavanje je začel trenirati leta 2007 v Radovljici. »Ko sem septembra 2007 začel trenirati plavanje v Radovljici in je Ciril Globočnik omenil, da bom nastopil na paralimpijskih igrah, si nisem predstavljal, da bo to postalo resničnost. Danes, trinajst let pozneje, lahko na kariero pogledam s ponosom in hvaležnostjo. Celotna moja kariera je en velik uspeh. Sem dvakratni paralimpijec, svetovni prvak, evropski prvak, svetovni rekorder. Lahko sem zelo hvaležen za vse, kar se mi je zgodilo, in grem z optimizmom naprej. Hvaležen sem vsem, ki so me podpirali in verjeli vame, tudi takrat, ko ni šlo po načrtih,« pravi 31-letnik iz Podbrezij, kjer so se večkrat veselili njegovih uspehov. »V Podbrezjah imamo veliko uspešnih športnikov in mislim, da sem tudi jaz ime Podbrezij malo ponesel naprej. Ponosen sem, da sem odraščal v majhnem kraju, kjer smo bolj povezani in znamo stopiti skupaj. Ko sem potreboval pomoč, so mi pomagali – in moji uspehi so tudi zanje,« pove.

Koronavirus spremenil njegove načrte

Sedaj obrača novo poglavje v svojem življenju. Zanj je to velika prelomnica. Do odločitve je prišlo v času epidemije covida-19. »Cilj je bil, da se od aktivnega plavanja poslovim v Tokiu. Letošnjo sezono smo dobro zastavili. Ko se je zgodil 16. marec, pa sem počasi uvidel, da zadeve glede pandemije covida-19 ne bodo enostavne in da se kar nekaj časa ne bo dalo trenirati. Ugotovil sem, da ne bi bil več sposoben kvalitetnega treninga, da bi to delal z nasmeškom, z zadovoljstvom. Odločil sem se, da je najbolje, da prepustim svoje mesto tistim, ki so motivirani, ki si želijo še nekaj doseči. Za mano je kar nekaj mladih plavalcev in mislim, da bodo v roku nekaj let dosegli ali presegli moje rezultate,« je povedal in poudaril, da mu je šport dal zelo veliko. »V času epidemije sem si zapisoval vse stvari, ki mi jih je plavanje oziroma šport dal. Seznam je dolg. Veliko dobrih ljudi sem spoznal, pridobil sem ogromno izkušenj. Iz vaškega pobiča sem zrasel skoraj v svetovljana. Videl sem ogromno sveta. In vsi ti uspehi ... Medalje in rekordi so tudi nagrada za vse tiste, ki so od malega verjeli vame.« Kot pravi, to zanj ni konec, je le nov začetek.

Dolga leta je bil ob njem tudi Boro Štrumbelj, nekoč kot plavalni trener. Če bi se stvari razvijale po pričakovanjih, bi bil letos v družbi tako Đurića kot Fabčiča. Je vodja paralimpijske odprave na paralimpijske igre v Tokiu, ki so prestavljene na prihodnje leto. »Delati z njima je bil privilegij, življenjska šola, šola človečnosti, ekipnega dela. Za obema je lepa, veličastna zgodba. Pokazala sta, da se da prebroditi vse ovire. Šport invalidov je vrhunski šport, pomeni ogromno odrekanja. Upam, da to ni slovo, da zgodbe še ni konec, da je le premor. Raje kot hvala bi rekel na svidenje ... In da v Tokiu izpolnimo obljubo, ki smo si jo dali v Riu,« je povedal Štrumbelj. In kaj na to poreče Đurić? »Boro je večni optimist. Tudi v preteklosti je že večkrat, ko so bili neuspehi in sem rekel, da imam vsega dovolj, dejal, naj se pomirim, zadiham. Kljub vsemu mislim, da je v tem trenutku glede na situacijo to konec. Enkrat je treba potegniti črto. Lahko dam svoj doprinos na drugih področjih, plavanje pa prepustim tistim, ki imajo res željo po dokazovanju.«

Aktiven v sedeči odbojki in ragbiju na vozičkih

Ne glede na vse, Đurić ostaja športno aktiven: »Udeležujem se že treningov sedeče odbojke in ragbija na vozičkih, tako da delno sem aktiven. Kdaj pa kdaj bom verjetno tudi še skočil v vodo, poskusil bom ročno kolo. Imam veliko želja, izzivov, kar nekaj športov bi rad poskusil, ki jih prej zaradi plavanja in potencialnih možnosti za poškodbe nisem mogel. Na koncu bom imel še manj časa kot doslej. Čaka me tudi še diploma na fakulteti za poslovne vede. Kaj bi rad počel v prihodnosti, za zdaj še nisem veliko razmišljal. Imam še nekaj časa, da se postavim v drugo kariero. Želim pa delati nekaj, kjer bom dodana vrednost, srečen in lahko pomagal drugim.«

Kriza kot priložnost za nove začetke

Tudi mladim športnikom bo skušal pokazati pot, ki jo je prehodil. »Mislim, da mladi dostikrat preveč pričakujejo, da bodo rezultati kar prišli k njim. Veliko začetkov, potencialno uspešnih karier se takrat, ko gre za preskok iz rekreativnega v profesionalni šport, ustavi. Mladi spoznajo, da vse skupaj ni tako enostavno, kot je videti. Naloga vseh nas, ki smo to prestali, je, da jih spodbujamo, povemo, da biti profesionalni športnik ni enostavna, je pa zelo lepa pot.«

Na novinarski konferenci ob koncu kariere dveh športnikov invalidov je s svojim nastopom, uvodoma s himno parašporta Ta tempo navdušil Trkaj. V besedilu je poudarjeno, da ne gre za to, kolikokrat padeš, gre za to, kolikokrat vstaneš in koliko verjameš v to. »Invalidi se soočamo tudi z gibalnimi izzivi. Potrebne je več motivacije, volje, da greš na trening. Velikokrat je bilo težko in se je bilo treba pobrati. Tudi v Riu 2016, ko sem bil četrti in v zadnjem zaveslaju izgubil medaljo. To je bil zame velik šok. Takrat sem potreboval kar nekaj časa, da sem se pobral. Na koncu sem našel nov izziv in šel na Nizozemsko, kjer sem treniral dobro sezono. Postal sem evropski prvak. Vsaka kriza je šola za naprej. Že stari Grki so rekli, da kriza ni kriza, ampak priložnost za nove začetke. Najbolj sem vesel, da mi je tudi, ko mi ni šlo, to uspelo prespati, znova najti motivacijo in dosegati uspehe,« je zaključil Darko Đurić, ki je lahko navdih prav vsem.