Jamamaj – zgodba o japonskem svilnem prelcu na Slovenskem

Svilo imenujejo kraljica tkanin, saj so od nekdaj izdelovali iz nje najlepša in najboljša oblačila na svetu – od japonskih kimonov do pariških bluz. Za razliko od umetnih vlaken ima nekatere posebne lastnosti, kot so lepa svetilnost, velika trdnost, vpijanje vlage, je prijazna do kože in jo varuje pred ultravijoličnimi žarki, potem so tu še nenaelektrenost, slaba gorljivost ...

Sprva so znali proizvajati svilo zgolj na Kitajskem, ta monopol je bil za preostali svet velika tajnost. Po izročilu je svileno nit iz zapredka nočnega metulja svilo­prejke (Bombyx mori) odkrila že pred približno štiri tisoč leti kitajska cesarica Si-Ling. Nič čudnega, da je bila tkanina svoje dni tako draga, da so jo v starorimskem imperiju plačevali z zlatom. Z Daljnega vzhoda so jo tovorili predvsem skozi Perzijo po tako imenovani svilni poti. Baje se je Evropa seznanila s sviloprejko šele takrat, ko je bizantinski cesar Justinijan okrog leta 550 poslal v njeno prvotno domovino dva meniha, ki sta se po dveh letih vrnila z njenimi jajčeci, skritimi v bambusovih cevkah. Tako se je gojenje metuljev sviloprejk razvilo tudi na naši in drugih celinah po svetu.

Celoten proces pridobivanja svilne tkanine se začne tako, da se iz jajčec samice sviloprejke izležejo zeleno obarvane gosenice, ki se potlej hranijo z listi bele murve. Iz obustnih predilnih žlez izločajo tekočo svilo, ki se pozneje strdi. Čez čas se zabubijo v spreden kokon; iz petih zapredkov je mogoče naviti močno svilno nitko (dolgo blizu kilometra!), po tem, ko so z vrelo vodo zamorili gosenice. In to je osnova svilne tkanine.

V slovenske dežele je prišlo svilogojstvo iz bližnjih italijanskih pokrajin že v 16. stoletju in je doseglo svoj vrh pa tudi zaton v 19. stoletju, ko se je med to vrsto metulja razširila zanjo usodna bolezen pebrina, ki jo povzroča pražival Nosema bombycis. Ta je v kratkem času pokončala vsa gojišča in tako prispevala h koncu te dotlej pomembne gospodarske panoge.

Johann Mach in nova sviloprejka

V kokone s svilnato nitko se ne zabubijo zgolj gosenice klasične sviloprejke, marveč tudi mnoge druge vrste metuljev prelcev. Med njimi izstopa nočni metulj, ki mu Japonci pravijo jamamaj (Antherea yamai) – iz njegovih zapredkov je mogoče pridobiti nitke za tako imenovano šantung svilo.

Čeprav je bilo sprva gojenje teh metuljev na Japonskem tajno, so zanj izvedeli v evropskih deželah sredi 19. stoletja. Tako se je leta 1862 razširila po Evropi novica, da je francoski cesar Napoleon dobil iz dežele sonca jajčeca sviloprejca, imenovanega jamamaj, ki je odporen proti bolezni običajnih sviloprejk.

Za to je izvedel tudi češki Nemec Johann Mach (1805–1879), ki se je istega leta iz Moravske preselil v vas Veliki Slatnik pod Gorjanci. Bil je humanistično izobražen mož in je poučeval v premožnejših okoliških družinah, obenem pa se je na svojem posestvu ukvarjal s poljedelstvom, sadjarstvom in z vinarstvom. Zanimalo ga je tudi svilogojstvo in si je v ta namen nabavil z Dunaja leta 1866 jajčeca jamamaja, iz katerih je nastalo 27 metuljev.

Njihova prednost je bila poleg odpornosti proti pe­brini tudi ta, da se gosenice hranijo z listi povsod rastočih dreves, kot sta hrast in gaber. Mach je bil sprva kar uspešen gojitelj tega japonskega krilatega gosta, sčasoma pa se mu je obrnilo na slabše. Čeprav so se metulji razširili tudi v zunanjem okolju, mu je začelo primanjkovati jajčec in je njegovo svilogojstvo postopoma propadlo.

S tem, sicer dobro udomačenim moravskim priseljencem se je začelo in tudi končalo svilarsko gojenje jamamajev v naših krajih. Johann Mach je sicer rad delil svoje sviloprejske izkušnje z drugimi in jih je zato tudi objavil v slovenščini v Bleiweisovih Novicah (podpisan kot Jan Mah) in v nemščini kot samostojno knjižico.

Ta vrsta razmeroma velikih eksotičnih nočnih metuljev, obarvanih rumeno, rdeče v več odtenkih ali rjavo, se je v naslednjih letih razširila kot »divja« po vseh slovenskih deželah, pa tudi daleč prek njihovih meja. Tu jih poznavalci lahko občudujejo v poznih poletnih mesecih, ko iščejo samci, ki jih krasijo velike peresaste tipalnice, bolj skromno opremljene samice. Sami živijo le kratek čas, samice pa poiščejo po oploditvi primerne rastline za svoja jajčeca in nato po dveh tednih poginejo. Gosenice se izvalijo šele naslednje poletje in se nato zabubijo v svilnat zapredek, kokon.

Še danes je v veljavi Machovo število

Družina Johana in Josefine Mach je živela prva leta ugledno življenje graščakov v zaselku Veliki Slatnik, pozneje, po očetovi smrti, pa se je srečala tudi s pomanjkanjem. Imela sta tri hčerke in sina Ernsta (1838–1916), ki je postal univerzitetni profesor za fiziko in filozofijo na univerzah v Gradcu, Pragi in na Dunaju. Bil je ugleden znanstveni teoretik, ki je bil blizu celo pozneje slavnemu Albertu Einsteinu.

Najpomembnejše so njegove raziskave v akustiki, ki obravnavajo nadzvočne pojave. Svoje poskuse s fotografiranjem izstrelkov pri nadzvočni hitrosti je delal kot študent tudi na domačem Slatniku, pozneje pa v tovarni vojaških torpedov na Reki. Še danes je v veljavi Machovo število kot razmerje med hitrostjo premikajočega se telesa in hitrostjo zvoka, kar je pomembno zlasti za nadzvočno letenje letal.

Kam vse je privedlo raziskovanje nekdanjega svilogojstva, dokazuje bogat Machov zbornik, ki je izšel leta 1995 v Novem mestu in sta ga izdala Društvo pedagoških delavcev Dolenjske ter Klub za nadarjene učence. Iz njega izvira tudi večina naših podatkov. Leta 2015 je bilo na Malem Slatniku ustanovljeno društvo »Machova dediščina pod Gorjanci«, ki je uredilo devet kilometrov dolgo turistično pot od njihovega zaselka do nekdanje, a danes podrte graščine družine Mach.