Pet prijateljev je karanteno skupaj z dvema pasjima prijateljema preživelo na Voglu. / Foto: Jan Viktor Markov

Karanteno so preživeli na Voglu

Nedavna epidemija covida-19 in z njim povezana karantena sta bili za večino od nas nekaj popolnoma drugačnega od vsega, kar smo izkusili doslej, in zato obdobje v življenju, ki ga ne bomo kar tako pozabili. Za pet prijateljev iz Ljubljane pa je bila izkušnja še prav posebna. Karanteno so namreč preživeli v Sirarni, planinski koči na Voglu.

»Luksuz je za nas pravzaprav, da smo bili lahko toliko časa tam. Imeti Vogel tako rekoč sam zase, pravljično lepo vreme, vmes pa pade še pol metra novega snega ... Je še kaj, kar bi si človek lahko želel, sploh če je po duši smučar, ki ima rad zimo?«

Na planino Zadnji Vogel, ki leži na slabih 1.500 metrih nadmorske višine, so prišli 6. marca in se namenili ostati dober teden dni, tako kot že nekaj let doslej. A priljubljene spomladanske počitnice v hribih so se za druščino tokrat raztegnile na mesec in pol. Domov so se namreč vrnili po 42 dneh, 16. aprila.

»Že od trenutka, ko se je vse skupaj začelo dogajati, smo se spraševali, kako je mogoče, da so nam bile zvezde tako naklonjene, da smo bili v tistem trenutku na takšni izjemni lokaciji. Vogel je namreč za nas, ki smo v osnovi turni smučarji, najlepše smučišče v Sloveniji,« o obdobju, ki mu je zdaj k sreči že moč reči tudi čas dogodivščine, razmišlja eden od udeležencev, Ljubljančan Jan Viktor Markov. »Hvaležni smo, da smo lahko karanteno preživeli tam,« nam je povedal mesec in pol po vrnitvi v dolino, nazaj v običajno življenje.

Ostali so na planini

Razglasitev epidemije je smučarje ujela nekaj dni pred načrtovanim odhodom domov. »Dva dni, od petka do nedelje, smo imeli časa, da razmislimo, kaj naj storimo. Žičničarji na Voglu so nam namreč povedali, da celotno infrastrukturo zapirajo in da je nedelja zadnji dan, ko nas lahko odpeljejo v dolino. O tem, da bi kar ostali, smo začeli razmišljati tako rekoč takoj. Posvetovali smo se z oskrbnikom koče, ki je bil celo zelo zadovoljen, da ostanemo, pa seveda s svojimi domačimi, ki so nam povedali, da v dolini vlada moreče vzdušje pričakovanja izrednih razmer ... Pa se nas je pet odločilo, da res ostanemo. Nekateri od tistih iz naše druščine, ki so se vendarle vrnili v dolino, so le nekaj dni kasneje potožili, da jim je žal, da niso ostali tudi oni,« je prve dni karantene na Voglu opisal Markov.

Zalog so imeli dovolj

Najprej, pove, so mislili, da se bo njihovo bivanje v planinah podaljšalo za kakšen teden ali dva. Hrane, se spominja, so imeli za to obdobje dovolj, saj je nekaj kolegov, ki bi se jim morali pridružiti prav tisti konec tedna, prihod na Vogel odpovedalo. »Pravzaprav nam je primanjkovalo samo hrane za oba psa, ki sta ostala z nami. Pa smo tudi to uredili. Moja sestra je pripravila paket s tistim, kar smo še potrebovali, v nedeljo ga je dostavila na spodnjo postajo gondole, žičničarji pa so nam ga prijazno dostavili na vrh. Z Zadnjega Vogla do zgornje postaje gondole smo se nato po pakete odpravili peš, s turnimi smučmi.«

V naslednjih tednih so še nekajkrat dobili pakete, enkrat so se v dolino v trgovino in lekarno odpravili tudi sami. S hrano ni bilo problemov, pravi Markov, tudi zato, ker so bili pri pripravi iznajdljivi. Za veliko noč so si prihranili celo hren in šunko ter spekli potico, žičničarji pa so jim že na začetku karantene podarili več kot sto jajc. Vodo so pridobivali s taljenjem snega.

Zimska planinska idila

»Nič nam ni manjkalo, prav zares. Saj smo sami taki, ki ne potrebujemo luksuza. Luksuz je za nas pravzaprav, da smo bili lahko toliko časa tam. Imeti Vogel tako rekoč sam zase, pravljično lepo vreme, vmes pa pade še pol metra novega snega ... Je še kaj, kar bi si človek lahko želel, sploh če je po duši smučar, ki ima rad zimo?«

Čas so si krajšali z branjem knjig, reševanjem križank, pogovori, partijami kart. Treba je bilo poskrbeti za drva, da jim je bilo toplo, oprati perilo (po starem, z mešanjem v kotlu), s psi so hodili na sprehode in celo priredili svojo različico sicer odpovedane Planice, pripoveduje Jan Viktor Markov. Vsako jutro so na spletu preverili novice, potem pa se z življenjem v dolini niso več prav veliko ukvarjali, še razloži.

Kot pravi, med posamezniki v skupini, ki so toliko časa preživeli skupaj, ni bilo tako rekoč nobenih napetosti. »Vseh pet se nas je že od prej dobro poznalo. Skupaj hodimo na morje, tudi sicer se tedensko videvamo, se družimo ... Saj niti ni bilo razloga za napetosti. Lepo smo se imeli. Tako kot pravzaprav v času karantene očitno tudi sicer zelo veliko ljudi, s katerim sem se pogovarjal po prihodu domov. Ni bilo stalnih pritiskov – pa ne mislim samo tistih, ki smo jim izpostavljeni v službah. Nikamor ni bilo treba, lahko smo bili doma.«

Večkrat bi si morali reči: Stop igra!

In prihod domov? »Ko sem se vrnil v svoje najemniško stanovanje sredi Ljubljane, v začetku nisem čisto dobro vedel, kaj naj sam s sabo,« pošteno prizna. »Saj sem se razveselil tople prhe pa televizije, ampak svoboda, ki smo jo izkusili tiste tedne v hribih, je bila tisto, kar me je prevzelo bolj kot vse drugo.«

Strinja se, da bi si 42 dni odmika od sveta človek v običajnih razmerah težko privoščil, a tudi pravi: »Po tej izkušnji celo mislim, da bi bil tak odklop nujen za vse, redno. Da bi enkrat na leto za en mesec rekli: Stop igra! Se ustavili in s te točke nato nadaljevali sproščeni, umirjeni in spočiti.«

V Ljubljano se je vrnil sredi aprila, mesec dni kasneje, kot je sprva načrtoval. A s prijatelji se že pogovarjajo, kdaj gredo spet na Vogel. »Radi bi na neki način vrnili vse tisto lepo, kar nam je bilo podarjeno to pomlad. Razmišljali smo, da bi se pridružili kakšni delovni akciji, ki jo bodo organizirali fantje na Voglu. Smo imeli ideje, da bi kaj postorili po hiši, pa ni bilo na voljo vsega potrebnega za delo. Tako da bomo vsekakor šli. Upam, da že kmalu.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / sobota, 27. julij 2019 / 09:06

Mlajši Drajnarju vamp ima Ireno

Na Melodijah morja in sonca (MMS) 2019 je nastopil tudi Tomaž Hostnik s pesmijo Irena. Polovica dua Drajnarjuva vampa, ki ga na domačih glasbenih odrih lahko spremljamo že tri leta. Šestindvajsetletni...

Objavljeno na isti dan


GG Plus / nedelja, 20. maj 2018 / 12:01

Anton Janša, čebelar Marije Terezije

Slovenci smo 20. decembra 2017 izvedeli, po čem smo najbolj zasloveli v svetu. Je že res, da imamo v svoji preteklosti svetovno znane znanstvenike, umetnike, slikarje, glasbenike, diplomate, genera...

Zanimivosti / nedelja, 20. maj 2018 / 11:58

Zaposleni na kolesih

V službenem okolju nas večina nima težav s premagovanjem velikih razdalj, sploh ne peš, v Heliosu na Količevem pa približno 550 zaposlenih dela v petih proizvodnih obratih na skoraj štirinajstih he...

GG Plus / nedelja, 20. maj 2018 / 11:54

Kdo vlada svetu?

»Naslednje očitno vprašanje: Zakaj natanko je Iran nevaren? Zakaj, denimo, Izrael in Saudova Arabija trepetata pred njim? Razlog za to je komajda lahko vojaški. Ameriške obveščevalne službe so že p...

Kronika / nedelja, 20. maj 2018 / 11:51

Ukradli petnajst koles

Kamnik – V torek dopoldne so ljubljanski kriminalisti prejeli prijavo o vlomu v specializirano trgovino v Kamniku. Kot so ugotovili, so neznani storilci preko noči vlomili v trgovino in odtujil pet...

Zanimivosti / nedelja, 20. maj 2018 / 11:47

Gostili japonske kamišibajkarje

V kranjskem kulturnem centru Krice krace so si otroci ogledali kamišibaj predstave v japonščini.