Lokalni mediji in globalna pandemija

Morda ključna značilnost trenutne pandemije novega koronavirusa ni dejstvo, da imamo opraviti z virusom, proti kateremu še nismo odporni, pač pa, da pandemijo spremljamo na nov način, zlasti preko novih medijev, še zlasti socialnih omrežij.

Preko računalnikov, tablic in telefonov imamo ves čas neposreden dostop do podatkov o številu potrjenih okužb, o številu smrtnih žrtev, dostopne so nam podobe iz žarišč epidemije, skupaj s komentarji in analizami. V obdobju, ko smo bili zaradi omejevanja družabnih stikov še več doma, so omenjeni mediji postali še pomembnejše okno v svet, ki je oblikovalo naše dojemanje resničnosti in usmerjalo našo pozornost. Vseprisotnost računalnikov, telefonov in tablic je omogočilo tudi to, da so mnogi začeli delati od doma, pravza­prav so svoje delovno me­sto preselili iz realnih zgradb in resničnih delovnih okolij v virtualni svet medmrežja. Podobno se je zgodilo s šolstvom, pa tudi s kulturnim in umetniškim ustvarjanjem.

V zvezi s trenutno pandemijo se lahko vprašamo zgolj hipotetično, kako bi vse skupaj doživljali in kako bi se na kolektivni ravni odločali, če bi živeli v medijskem okolju, kakršnega smo poznali recimo pred dvajsetimi ali celo pred desetimi leti. Prisiljeni bi bili sprejemati drugačne odločitve, saj poučevanja (ali zgolj njegovega videza?) ne bi bilo tehnično mogoče izvajati na tak način, kot smo ga izpeljali sedaj, tudi delo od doma bi bilo bolj omejeno. Pa tudi resnična resničnost vsakdanjega življenja bi ostala bolj neokrnjena, bolj neposredna. Ali bi zato sprejemali drugačne, morda boljše odločitve?

Kateri dogodki in dogajanja so ostali v zgodovinskem spominu iz let 1968 in 1969? Najbrž najprej pomislimo na študentske proteste, na vojno v Vietnamu, na kulturno revolucijo, morda na hladno vojno. In seveda pomislimo tudi na pristanek na luni. Na majhen korak za človeka in velik korak za človeštvo. Pandemija hongkonške gripe, ki je razsajala v letih 1968 in 1969, vsekakor ni ena od prvih stvari, ki bi se jih spomnili iz tistih časov. Pa vendar je šlo za tretjo pandemijo gripe v 20. stoletju; sledila je pandemiji azijske gripe v letu 1957 in pandemiji gripe ob koncu prve svetovne vojne v letih 1918 in 1919. Po ocenah je zahtevala od enega do štirih milijonov smrtnih žrtev, samo v ZDA je za posledicami okužbe z gripo umrlo več kot 100.000 ljudi, pretežno majhnih otrok in ljudi, starejših od 65 let. Pa vendar se zaradi tega svet ni ustavil … Za primerjavo: v tem trenutku je po uradnih podatkih za posledicami okužbe z novim koronavirusom (ali pa morda samo z okužbo s koronavirusom?) umrlo 316.732 ljudi.

Pri epidemijah in pandemijah gre vedno za strašljive številke, ko gre za resnične žrtve, še zlasti pa, ko gre za predvidevanja, ki se oblikujejo na podlagi hipotetičnih epidemioloških modelov z dokaj negotovimi izhodiščnimi podatki. Gre za človeška življenja, če že ne za naša, pa gre lahko za življenja naših bližnjih, ki sodijo v rizično skupino. Vendar pa gre tudi za medijske podobe, za številke, ki so samo na prvi pogled videti objektivne, za medijsko usmerjeno pozornost. Gre pa tudi za naš strah, za naš občutek ogroženosti, ki ga sprožajo medijske podobe in medijsko posredovane številke.

Tudi pandemija španske gripe, ki je ob koncu prve svetovne vojne zahtevala po ocenah več kot 50 milijonov človeških življenj, v veliki meri so bili to ljudje med dvajsetim in štiridesetim letom starosti, še do nedavnega ni bila del kolektivnega spomina. O njej se nismo učili pri zgodovini v osnovni ali srednji šoli. Najbolj smrten bolezenski dogodek v zgodovini človeštva, kot so pandemijo pozneje označili pri Svetovni zdravstveni organizaciji, ni imel praktično nobenih kulturnih in političnih učinkov v Evropi in v Ameriki. V zgodovinsko zavest je začela počasi vstopati šele v sedemdesetih letih preteklega stoletja, veliko zanimanja pa je bila deležna šele od začetka našega stoletja in tisočletja. Pri pandemijah torej ne gre zgolj za objektivno ogroženost in za resnične žrtve. Gre tudi za način, kako te žrtve zaznavamo. In šele na podlagi svojih zaznav, svojega dojemanja, sprejemamo boljše ali slabše odločitve.

Naše odločitve v zvezi s pandemijo novega koronavirusa so bile v veliki meri povezane s podobami in podatki iz daljnega Wuhana, ne tako oddaljene Lombardije, pa tudi – spet oddaljenega – New Yorka. Nanje so vplivali s svojimi modeli in ocenami predstavniki Svetovne zdravstvene organizacije, nemški virologi, angleški in ameriški epidemiologi.

Tudi lokalni časopisi, med njimi tudi Gorenjski glas, so na svojih naslovnicah prinašali novice v zvezi s pandemijo, s političnimi ukrepi pa tudi s socialnimi in gospodarskimi posledicami, ki so te ukrepe spremljali. Vendar jim je s svojim poročanjem uspelo umestiti globalno dogajanje v lokalno okolje, hkrati pa ohraniti stik z vsakdanjim življenjem. Uspelo pa jim je ohranjati pozornost še za številne druge teme in probleme, ki so pomembni za življenje v lokalnih okoljih.

Morda zveni paradoksalno, vendar so lokalni mediji v časih globalnih dogodkov in procesov, pa naj bo to ekonomska globalizacija ali pa virusna pandemija, še posebej pomembni. Ohranjajo namreč občutek za realne probleme ljudi v njihovem vsakdanjem življenju in pomagajo pri odločitvah ljudi v resničnih življenjskih okoliščinah. Podobno kot v primeru zadnje finančne krize, ko smo lahko razmišljali o vplivu finančnega področja na realno gospodarstvo, lahko danes razmišljamo o vplivu globalnih medijskih podob na lokalno doživ­ljanje in življenje. Vendar je lokalno tisto, kar za večino ljudi zares šteje.

Vemo, da je lokalno pridelana hrana manj predelana, bolj kakovostna in zato bolj zdrava. Ali lahko podobno trdimo za medije? Lokalni mediji bolj ohranjajo občutek za človeške potrebe in človeško mero, zato povzročajo manj čustvenih pretresov in so bolj – zdravi.

Prav zdravju pa je v tem času namenjena še posebej velika pozornost.