Vsi so še originalni

Zlato Držanič z Mlake pri Kranju je zbiratelj starih radiev. Najstarejši radio v njegovi zbirki je model Kosmaj iz leta 1949 proizvajalca Radio Industrija Nikola Tesla iz Beograda.

Kranj – Zlato Držanič je nekaj radiev iz svoje bogate zbirke razstavil v Domu krajanov na Kokrici na povabilo Turističnega društva Kokrica. Zaradi epidemije razstave ponoviti (še) ne more, je pa obudil spomine na zadnjo: »Na ogled sem postavil 73 radiev. Vsi so mehanski, brez daljinskih upravljalnikov in prav vsi v originalnem stanju,« je pojasnil. Dela jih slaba polovica, iz enega se je razlegala glasba; po vklopu se je radio moral sicer najprej ''ogreti'', potem pa je bil zvok čist, nobenega motečega šuma ni bilo slišati.

V mladosti se je Zlato želel izšolati za finomehanika, specializirati za radiomehanika, a je naneslo tako, da se je postal avtomehanik. Strast je ostala, je tudi velik ljubitelj raznovrstne glasbe domačih in tujih izvajalcev. Zbirka se je z leti povečevala, nekaj radiev je dobil od sorodstva in prijateljev, nekaj na bolšjih sejmih. Cena za enega je na trgu različna; od petdeset do dvesto, tristo evrov. »Vendar me kot pravega zbiralca nič bolj ne more zaboleti kot to, ko vidim nekje vnemar odvržen in uničen star radio.«

Vsak je zanimiv, že zaradi muzejske vrednosti. Pa je kakšen prav poseben? »Težko sem dobil RIZ-ov model iz leta 1959; Radio industrija Zagreb jih je izdelovala. Zanimiv je model Šumadija iz leta 1954 proizvajalca Radio-Elektro Kragujevac ...« Opozoril je tudi na ohišja: »Ohišja so bila sprva lesena, zvočniki so bili zaščiteni s tekstilno oblogo. Kasneje so jih samo zafurnirali in jih oblekli v plastične obloge. Bili pa so kar precejšnjih dimenzij in gospodinje so jih rade okrasile z vezenimi prtički.«

V njegovi zbirki sta tudi zahodno- in vzhodnonemški model radiev iz let, ko je bila Nemčija še ločena. Graetz Joker iz leta 1959 je zahodnonemški, a kot doda zbiratelj, so bili vzhodnonemški tehnično povsem konkurenčni.

Tudi avtoradii so del zbirke. Med njimi je originalni model iz »hrošča« iz leta 1968 in pa avtoradio Nostalgija, ki je bil vgrajen v znamenito Zastavo Yugo. Zlato Držanič se spominja let, morda pred 35, 40 leti: »... ko smo v Italiji kupovali pralni prašek, kavo, kavbojke ... nekaj kilogramov pomaranč ali tranzistorček si dobil kar zraven pralnega praška.« Tudi tak tranzistorček vam pokaže – in še vedno dela.

Številni eksponati, med njimi za »popestritev« nekaj znamenitih modelov telefonov, so Iskrini. Model kasetofona, ki ga je bilo težko dobiti, je Iskra Savica MGSN117 letnik 1975. Iskrini so že na elektroniko. Iz kaset pa se vije glasba Ota Pestnerja ali Urbana Kodra iz filma Cvetje v jeseni ... Atraktiven je magnetofon nemške izdelave iz leta 1969, model 501 de lux, eden redkih na trak. V zbirki ima Zlato Držanič tudi okrog štiristo plošč. Med njimi Gorenjeva plošča kot čestitka; kot razloži: »Ta je iz konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. Naslovnik je bil moj oče Josip. Na ta način so se mu v Gorenju zahvalili za nakup pralnega stroja. Na plošči je posneta instrumentalna glasba.«