S širokim nasmehom v kuhinjo

Ko so sredi marca zaprli šole, se je doma znašlo tudi osebje šolskih kuhinj. A pomočnica v kuhinji Osnovne šole Prežihovega Voranca Jesenice Nataša Gregorič ni dolgo ostala križem rok. Odzvala se je klicu na pomoč iz jeseniškega doma starejših, kjer jim je v času epidemije močno primanjkovalo osebja, in začela pomagati v domski kuhinji. »Doma mi je dolgčas,« skromno pravi Jeseničanka z žarečimi očmi in širokim nasmehom ...

V času epidemije so se v marsikaterem gorenjskem kraju spisale lepe zgodbe o solidarnosti in medsebojni pomoči. Ena takšnih prihaja z Jesenic, kjer se je klicu na pomoč iz doma starejših, kjer jim je kronično primanjkovalo osebja v kuhinji, odzvala Nataša Gregorič, sicer zaposlena v kuhinji Osnovne šole Prežihovega Voranca Jesenice. Sredi marca so šolo, tako kot vse ostale, zaprli in osebje je ostalo doma. Jeseniški župan Blaž Račič je na prošnjo direktorice Doma upokojencev dr. Franceta Bergelja Mojce Pavšič povprašal ravnatelje jeseniških šol, ali lahko pomaga kdo od njihovih zaposlenih. Javila se je edino Nataša ...

»Bila je neznana situacija, vsi so se, razumljivo, bali in odziva ni bilo. Edina, ki se je odzvala, je bila Nataša. Takrat se nam je zdelo, kot da nam je nekdo v stiski ponudil roko. Je res lepa izkušnja, da so nekateri v težkih časih pripravljeni priskočiti na pomoč,« pravi direktorica doma Mojca Pavšič.

Takoj so sklenili dogovor in Nataša se je pridružila predani ekipi domske kuhinje, ki je bila v času najhujše krize kadrovsko povsem zdesetkana. Nekateri člani niso mogli na delo, ker ni deloval javni prevoz, nekateri imajo majhne otroke, tretji so ostali na bolniški ... A v kuhinji morajo prav vsak dan, epidemija gor ali dol, pripraviti 750 obrokov, pri čemer posebej skrbijo, da je hrana naravna, brez dodatkov, za mnoge stanovalce tudi dietna. »To je kar izziv in bilo je res težko, zato nam je Natašina pomoč v tej situaciji veliko pomenila,« pravi vodja prehrane Silva Grilc.

A Nataša iz svoje odločitve ne dela velike zgodbe. »Doma mi je dolgčas,« skromno pravi ta 46-letna Jeseničanka, mama dveh že odraslih sinov in tudi že babica, ki v šoli kot pomočnica v kuhinji dela zadnjih dvanajst let, po osnovni izobrazbi pa je šivilja. »Nič me ni skrbelo zaradi virusa, živim tako kot prej, le da nosim masko,« pripoveduje. A delo v domski kuhinji se vendarle ne more primerjati z delom v šoli. »Delo je težje, tudi organizacija je drugačna,« pravi in dodaja, da je bila to kljub vsemu zelo lepa izkušnja. Po malo več kot mesecu in pol se je ta teden vrnila v šolo, kjer se pripravljajo na ponoven prihod vsaj dela učencev. »Otroke pa res že pogrešam!« še pravi Nataša, ki v prostem času rada kolesari, se sprehaja s psičko, v veselje pa ji je tudi dveinpolletni vnuk Ian.