Mladi se hitro prilagodijo

Mladi ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo stopajo na novo pot, na kateri bodo naleteli tudi na težave, a veselja bo verjetno še veliko več, poudarja pedagoginja v okviru šolske svetovalne službe in profesorica sociologije na Gimnaziji Kranj Tanja Varjačič.

S kakšnimi spremembami se soočijo mladostniki ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo?

Prehod je vedno povezan z različnimi novimi vprašanji, mogoče tudi novo stisko. Predvsem zato, ker otrok prihaja iz varnega, znanega okolja na neznano področje. Deveti razredi so "šefi" na svojih šolah – poznajo učitelje, prostor, velik del mlajših učencev in obvladajo način dela na neki šoli. Menjava šole ne pomeni samo zamenjave sošolcev in profesorjev, ampak tudi okolja. Vse to vsaj na začetku lahko povzroči neko nelagodje ali strah. Izkušnje sicer kažejo, da se dijaki zelo hitro prilagodijo. Na začetku se še negotovo gledajo, a že po kakšnem tednu je občutek v razredu povsem drugačen, hitro se povežejo in poiščejo nove prijatelje, znance ...

Vsi verjetno niso enako vešči pri navezovanju stikov. Kako jim pri spoznavanju sošolcev pomagate v šoli?

Že prvi teden pouka pripravimo prireditev krst prvošolcev, na katero so povabljeni dijaki četrtih in prvih letnikov s starši ter ravnatelj in vsi profesorji. V okviru te prireditve prvošolcem na prijeten način še enkrat predstavimo šolo ter jih na humoren način opozorimo na dobre in slabe strani šole. Program pripravijo dijaki četrtih letnikov in pomeni simpatičen uvod v začetek šolskega leta.

Pa kljub temu letos na začetku pričakujete kaj več težav, glede na to, da so tudi devetošolci v lanskem šolskem letu šolanje praktično končali na daljavo in torej skoraj pol leta niso imeli stika s šolo?

Predvsem bo zanimivo ugotavljati, kakšno je njihovo predznanje, ki ga bo treba oceniti na novo, saj je bila karantena edinstvena situacija, s katero se prejšnja leta nismo srečevali. Zelo pomembno je namreč, s kakšnim predznanjem pridejo v srednjo šolo, saj se v prvih letnikih pri nekaterih predmetih učna snov navezuje na snov devetega razreda. Znanje bo treba poenotiti, saj je učenje na daljavo potekalo na različne načine, odvisno je bilo od številnih dejavnikov – od tega, kakšne modele poučevanja so uporabljali v šolah, do tega, kako se je kakšen profesor znašel na tem čisto novem področju. Mi bomo v šolo dobili 242 dijakov, o katerih ne bomo vedeli kaj dosti. Ocene ne povejo vsega o dejanskem znanju učenca, zato bo treba zakrpati morebitne vrzeli, preden bodo nadaljevali snov.

Kakšne stiske bi lahko povzročilo, če bi zaradi slabšanja epidemioloških razmer dijaki spet ostali doma?

Težje bo zagotovo za prvošolce, ker enostavno nimajo izkušenj – ne poznajo profesorjev, nimajo možnosti spremljati, kakšno je znanje njihovih sošolcev, zato se težje orientirajo. Višji letniki so to uvajanje prestali in bodo nadaljevali po ustaljenih tirnicah. Zato ne verjamem, da bi se lahko pojavili kakšni novi problemi, bomo pa vsekakor imeli težave, če bi učenje od doma trajalo dlje časa, ne glede na to, ali gre za prvi ali višji letnik. Nova tehnologija nudi veliko, a sem prepričana, da bo dolgoročno znanje zagotovo slabše. Ni pravično tudi pričakovati, da bodo starši v polni meri sodelovali in pomagali vsem. Razmere niso za vse enake.

Že glede znanja so zahteve v srednji šoli precej višje, večina dijakov obenem zamenja tudi svoje socialno okolje. Kako se prvošolci soočajo s tem? Kdo in na kakšen način jim lahko pomaga prebroditi morebitne strahove?

Pri nas profesorji pri prvih urah povedo, kaj pričakujejo od dijakov, in jih opozorijo na težave, na katere lahko naletijo. Tudi sama kot pedagoginja septembra v razredih obiščem vse dijake prvih letnikov. Predstavim jim metode uspešnega učenja, poskušam jih opozoriti na napake, ki jih pogosto delajo, kako lahko vplivajo na boljšo koncentracijo in podobno. Imamo pa tudi veliko zelo konkretnih oblik pomoči za tiste, ki naletijo na težave. V naši šoli med drugim dijaki v četrtem letniku lahko izberejo predmet pedagogika, pri katerem se lahko odločijo postati tutorji dijakom prvih letnikov in jim nudijo ne samo učno pomoč, ampak tudi razne oblike druženja. Preizkušen način je tudi dopolnilni pouk, ki ga izvajamo neposredno po pouku. Obenem imamo prek javnih del zaposleno žensko, ki nudi tako skupinsko kot individualno pomoč, če je treba. Tisti, ki potrebujejo pomoč, jo torej zagotovo lahko najdejo, zato tudi vedno pozovemo starše, naj pomoč najprej poiščejo v šoli in naj ne iščejo takoj dragih inštrukcij. Ni pa pametno pomoči iskati že ob prvi slabi oceni recimo, ampak je bolje dijake nekaj časa pustiti, da se poskušajo sami "ujeti" in sami dojeti, za kaj gre.

Kaj pa strah pred neuspehom – verjetno ni redko, da se morajo tudi odličnjaki v srednji šoli sprijazniti s precej nižjimi ocenami?

Strah pred neuspehom je nekaj normalnega, predvsem v začetnem uvajalnem obdobju, dokler ne poznajo zahtevnosti šole, potem pa počasi izzveni. Je pa res, da je včasih ta strah pred neuspehom mogoče celo večji pri starših kot pri dijakih. Dijak ve, da bo imel možnost popraviti oceno in kaj mora narediti za to. Starši bi se morali zavedati, da se v srednji šoli pojavijo slabe ocene tudi pri tistih dijakih, pri katerih tega sicer niso vajeni. A te prve ocene še ne pomenijo nobene katastrofe. Pretirano in prenagljeno je ob prvi slabi oceni reagirati preveč burno.

Kaj bi torej pred začetkom novega šolskega leta svetovali tako otrokom kot njihovim staršem, da se bo novo šolsko leto začelo čim manj stresno?

Svetovala bi jim, naj v novo šolsko leto vstopijo z optimizmom, naj se poskušajo zabavati in vse naredijo za to, da jim bo prijetno. Potem je veliko lažje začeti in premagovati težave. Pomembno je, da se zavedajo, da četudi malo slabše začneš, je vse mogoče izboljšati.

Kako pa se vi spominjate svojega prvega šolskega dne tako v osnovni kot srednji šoli?

V osnovno šolo so me pripeljali starši in spomnim se, da je bilo prijetno. In v vseh teh letih, odkar sem sama obiskovala šolo, se ni prav nič spremenilo – mlad človek potrebuje novo izkušnjo, rad sklepa nova poznanstva. Vsak se sicer na svoj način srečuje z novimi izzivi, a če verjameš, da so težave zato, da jih premagaš, je bistveno lažje. Zavedati se morajo, da je to nov korak, nova pot in da bodo gotovo naleteli tudi na težave, ampak veselja bo verjetno še veliko več.