Obletnica vrnitve Mošnjanov v domačo vas

V teh dneh mineva petinsedemdeset let, odkar so se v domačo vas iz izgnanstva vrnili prebivalci Mošenj. V nemških taboriščih so preživeli dobro leto dni, potem ko so aprila 1944 Nemci vas požgali in njene prebivalce pregnali z domov.

Mošnje – »Leta 1943 se je v naše župnišče vselil neki Nemec z družino – ženo, sinom in hčerko, še dva hlapca je pripeljal s seboj. Spomnim se ga, ker je k nam v mlin vozil žito, Hans Warmuth mu je bilo ime. Mislim, da nihče ne ve, zakaj so 3. aprila 1944 partizani na vratih doma ustrelili njegovega takrat 15 let starega sina Hanzija. Zdaj se mi zdi, da je bila morda pomota … No, čez deset, morda 14 dni, so ustrelili še očeta,« je tiste čase v pogovoru pred nekaj leti opisoval zdaj že pokojni Ciril Zupan, neutrudni kronist življenja v Mošnjah, ki je bil aprila 1944 star 14 let.

Tone Pristov, zdaj dolgoletni predsednik krajevnega odbora Društva izseljencev, se takole spominja noči s 3. na 4. april: »Nemški policisti so se zapodili po hišah. Zaslišalo se je močno lajanje psov, bučanje motorjev, kričanje in razbijanje po hišnih vratih. Povsod so gorele luči, policisti pa so vdirali v stanovanja in izganjali cele družine na zborno mesto v šolo. Ob tretji uri po polnoči so bili že vsi Mošnjani, od najmlajše, ki je bila stara zgolj tri mesece, pa do najstarejšega, ki je imel 85 let, zbrani v razredih osnovne šole.«

Mošnjani so se bali, da bodo vse postrelili, če ne vseh, vsaj moške. Na koncu so se odločili, da vas izpraznijo in požgejo nekaj hiš, devet družin, katerih sinovi, 16 jih je bilo skupaj, so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko, pa je moralo v 48 urah zapustiti domove in oditi – kamorkoli. Dne 15. aprila so nato Nemci požgali osem stanovanjskih hiš in 13 gospodarskih poslopij.

Izgnanci iz Mošenj so bili internirani v dve taborišči na Bavarsko, na pretežno kmetijsko področje, okoli šestdeset kilometrov južno od Münchna. Po koncu vojne, maja 1945, se je iz Nemčije vrnilo vseh 29 družin. »Ena starejša ženska je umrla, rodil pa se je en fantek, tako da smo se vrnili v istem številu, kot smo odšli,« še navaja Pristov. Danes je živih še 27 nekdanjih izgnancev.

Takoj po prihodu domov so se lotili obnove požgane vasi. Na pomoč so fizično in z gradbenim materialom priskočili tudi iz sosednjih vasi. Ob sobotah in tudi ob nedeljah tudi jeseniški železarji, razni mojstri, kovači, tesarji in drugi, tudi jugoslovanska vojska. Bilo je kot na mravljišču, je pomlad in poletje 1945 v svojih spominih opisoval Ciril Zupan.

V Mošnjah v spomin na srečno vrnitev izgnancev v domačo vas 9. maja obeležujejo krajevni praznik. Tudi letos so ga, čeprav zaradi izrednih razmer ob epidemiji drugače kot v preteklih letih. Kot vsako leto so naročili spominsko mašo za izgnance, taboriščnike in druge žrtve vojnega nasilja v letih 1941–1945. Maša je bila, kot je povedal Tone Pristov, z upoštevanjem vseh zdravstvenih ukrepov prejšnjo nedeljo v Baziliki Marije Pomagaj na Brezjah, daroval jo je zlatomašnik pater dr. Viktor Papež.

V maju so po vsej občini izobesili letake z obema obletnicama in z dvema slikama otrok iz taborišča, pri spominski plošči pri osnovni šoli pa so položili svež šopek rož in postavili dva metra visoko oglasno piramido. Pred stavbo muzeja v Mošnjah je bilo stojalo s fotokopijami originalnih nemških dokumentov o tistih dogodkih, izobesili pa so tudi društveno zastavo.