Ali je to res moje

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 14. maj 2020 / 12:37

V zadnjih dveh člankih so nas nagovarjala naša notranja, v telesu skrita občutja – glavoboli, tresenja, drget, stiskanja v pljučih, pekoča bolečina v želodcu ali v žlički, hladne roke in noge … Kaj je to? To je telesni spomin, telesni zemljevid, ki ga ima vsak človek in za vsakega je edinstven. Ali je to res moje? To je tako zelo moje, kot je moje celo telo. Od kod prihajajo ta notranja telesna občutja? Naše telo si vse zapomni. Dobre in slabe dogodke. Ko se spomnimo na čudovite dogodke, posebne uspehe, npr. datum diplomiranja, rojstvo, zaljubljenosti, orgazem, nam telo pozitivno zadrgeta, postanemo prijetno vznemirjeni, vzhičeni, preplavi nas čudno lepa toplina in mehkoba po celem telesu. Takrat se umirimo in po tiho rečemo: »Ja, to si želim, naj še traja, s temi občutji želim živeti.«

Doživimo pa tudi veliko neprijetnih dogodkov. Pravih šokov. Vsi se strinjamo o vidnih grozotah: vojne, lakota, skrajna revščina, spolne zlorabe, predvsem v otroštvu, pretepanja, naravne nesreče, avtomobilske nesreče, ki se končajo s posredovanjem različnih služb, težke operacije, umori … Udeleženci takšnih travm se soočajo s skrajnimi količinami strahu, saj gre za preživetje. Ali bom preživel ali je konec življenja? In človek je prepričan, da lahko vse reši z razumom. Kar seveda ni res. Te in takšne čustvene bombe ne izginejo. Ko so enkrat ustvarjene, se naselijo v naše telo. Preprosto ne izginejo. Zapečejo se v naše okostje, mišice, celice, tkiva, sklepe, prebavila, živčni sistem. Notri ždijo, se nam javljajo preko telesnih senzacij, ki smo jih omenjali. To je telesni spomin, ki ga ima vsak človek.

Pogosto spregledamo druge šoke. Šoke, ki nastanejo v naših bližnjih odnosih. Preveč so boleči, da bi si jih upali priznati. To so vsakodnevni šoki, od spočetja do danes. Ja, od spočetja naprej. Zavestno se seveda ne moremo zavedati svojega življenja do približno tretjega leta starosti – ker možgani (hipokampus) še niso razviti do te mere. Vendar naše telo si do podrobnosti zapomni vsa vzdušja, v katerih smo bili spočeti, rojeni, v katerih smo odraščali in kjer smo bili izpostavljeni neljubečim, šokantnim odnosom. To pa je pogosto, kajneda. Boleče je: sem nezaželen otrok, oče je želel sina, vendar je dobil hčerko, moja mama je umrla na porodu, brata so vedno bolj cenili, izgubil sem očeta, ko mi je bilo dve leti, vedno so povedali, da sem jim v breme, odraščal sem v alkoholni družini, pogosto sem stal med očetom in mamo, ki sta se ure in ure prepirala, govorili so mi, da sem jaz kriva, da oče pije, čustveni hlad iz primarne družine se je naselil v mojem zakonu, od nekdaj se počutim nezaželen, manj vreden, pogosto odveč … Tudi tu nastanejo čustvene bombe, ki se razrastejo v moje telo. Tam živijo svoje življenje in hočejo ven. Tako prefinjeno in tako zagotovo.