Irena Herak / Foto: Dragan Stanković

Iz malega v veliko mesto

Irena Herak je Tržičanka, natančneje iz Bistrice pri Tržiču. Tam je živela do svojega 18. leta, potem se je preselila v Ljubljano. Sedaj že več kot štiri leta živi v Beogradu. »Oziroma v Zemunu, kar je za nas, Zemunce, velika razlika,« smeje pove.

V Beograd je Ireno Herak pripeljala ljubezen. Sedanjega partnerja je spoznala, ko je bila na službeni poti. V Sloveniji je delala v medijih: »Pet let kot fotoreporterka za Gospodarski vestnik, pa skoraj enajst let za časnik Finance. Deset let sem bila tudi uradna fotografinja popularne skupine Perpetuum Jazzile. Ko sem prišla v Beograd sem bila brez službe, veliko sem fotografirala in vmes spoznala veliko zares krasnih ljudi, ki so mi ponudili priložnost za fotografiranje. To so bili predvsem Slovenci, ki imajo ali vodijo podjetja tukaj. Nekatere sem poznala od prej, z drugimi se mi je pot križala tukaj.« Kasneje ji je usoda namenila novo pot, nadaljuje. »Spoznala sem ljudi na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu. Eno leto sem nadomeščala tajnico in osebno pomočnico veleposlanika, pomagala pa sem tudi na področju kulture. Ko se je to obdobje končalo, sem dobila zaposlitev kot svetovalka za kulturo in medije, kar je zame velik izziv in mi je v veselje, saj povezuje moje tri velike ljubezni: kulturo, Slovenijo in Srbijo.«

Irena ni veliko razmišljala, ko je prišlo do vprašanja o selitvi v Beograd. Spakirala je svoje stvari in se podala novim zgodbam, ljudem, kulturi ... naproti. Selitev v velemesto je ni obremenjevala. »Mogoče tudi zato, ker sem jih že obiskala in obožujem velika mesta. Imela sem čas, da Beograd raziščem po dolgem in počez, ko pa sem prišla v Zemun, ki je ena izmed beograjskih občin, sem se vanj v trenutku zaljubila. To je bila poleg partnerja že druga ljubezen v Srbiji. Privlačijo me reka Donava, ki teče mimo nas, drugačna kultura ljudi, energija. Tukaj je bil konec Avstro-Ogrske, to čutiš pri ljudeh, arhitekturi. Lahko bi rekla, da je vse bolj sproščeno kot pa v centru Beograda. Eden od šokov pa je bil zagotovo slab zrak, na katerega se še vedno nisem navadila.«

Tudi z jezikom ni imela težav. »Cirilica je bila kar velik izziv, mešala sem srbske in hrvaške besede, vendar se hitro navadiš, samo poslušati moraš in čim več brati. Seveda pa se z jezikom vedno dogajajo zanimive stvari. Recimo med enim prvih obiskov tržnice, me je branjevka naslovila s ''sin'' ... Celo pot domov sem se spraševala, če sem videti kot moški. Veliko smeha je bilo, ko mi je moj Dragan razložil, da tako tukaj (predvsem starejši) kličejo mlajše moške in ženske.« (smeh)

Novega koronavirusa v Srbiji najprej skoraj nihče ni jemal resno, šele ko so začele prihajati žalostne in pretresljive zgodbe iz tujine, so se začele stvari spreminjati. Irena verjame, da so bili sprejeti ukrepi v Srbiji potrebni. »Najprej smo se čudili fotografijam praznih trgovin in nakupom ogromnih količin toaletnega papirja, a je to kmalu postal vsakodnevni prizor tudi pri nas. Toaletni papir, moka, sladkor, olje. So bile pa trgovine zares ves čas dobro založene.«

Sedaj se stanje tudi pri njih umirja. So že odprli frizerske, kozmetične salone, nekatere fitnes centre, igrišča, parke. »Ravno so se odprli bari in restavracije, kar je večina težko pričakovala. Občutek imam, da se bo z gostinskimi uslugami življenje vsaj delno vrnilo v normalo. Zopet vidiš ljudi na ulici, kar je bilo prejšnje tedne redkost. Vidiš nasmejane obraze, še vedno pa manjkajo objemi in poljubi. Najbolj odmevna pa ostaja policijska ura, ki so jo sicer vmes tudi omilili. Ta ukrep pa je seveda v danem trenutku prinesel spremembe v naš vsakdanjik. Sama sem takrat sprejela odločitev mirno in iz nastalega jemljem zase najboljše – čas sem namenila sebi.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Radovljica / četrtek, 13. avgust 2015 / 11:34

Slovesnost na Vodiški planini

Eden izmed dveh občinskih praznikov Občine Radovljica je namenjen spominu na ustanovitev Cankarjevega bataljona na Vodiški planini 5. avgusta 1941.

Objavljeno na isti dan


Prosti čas / četrtek, 24. januar 2013 / 07:00

Urška Žolnir 2012

Pred kratkim so v ljubljanski operni hiši razglasili Slovenko leta 2012. Tokrat je bila prireditev jubilejna, saj smo dobili že 25. Slovenko leta. Častni naziv je prejela judoistka Urška Žolnir, prva...

Nasveti / četrtek, 24. januar 2013 / 07:00

Veliki biser za veliko zdravja

Prejšnji teden smo kljub nekaterim pomislekom zagnano zobali česen in to kakopak počnemo še naprej. Tokrat pa zarežimo še v njegovo bližnjo biserno sorodnico, ki nas bo spravila do solz. A se sploh ne...

Prosti čas / četrtek, 24. januar 2013 / 07:00

Spoznala sta se na poroki

Tončka in Janez Vrtač z Visokega pri Kranju sta dopolnila pet desetletij skupne življenjske poti.

Kronika / četrtek, 24. januar 2013 / 07:00

Težave s prednostjo in z zatrpanimi potmi

Lani so kranjski poklicni gasilci opravili 750 intervencij, pogosto naletijo na ovire pri dostopu do požarišča.

Zanimivosti / četrtek, 24. januar 2013 / 07:00

Pripravili so koline po starem

Člani Turističnega društva Komenda so v Koželjevi domačiji pripravili praznik kolin in tako že četrto leto zapored številnim obiskovalcem predstavili praznik, ki je nekdaj veljal za enega največjih na...