Delavci v času koronavirusa

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Gorenjska / sobota, 2. maj 2020 / 07:57

Sedanja epidemija je močno spremenila tudi svet dela. Kaj to pomeni za prihodnost, koliko delovnih mest bomo ohranili, je na obzorju socialna kriza, so vprašanja, ki se porajajo pred praznikom dela.

Kranj – Še lani v tem času nam je po podatkih statističnega urada šlo zelo do­bro: stopnja brezposelnosti je bila zgolj štiriodstotna, delovno aktivnih je bilo 900 tisoč prebivalcev, od tega do­bra desetina samozaposlenih. S pojavom epidemije novega koronavirusa se je marsikaj spremenilo in napovedi niso obetavne: že letos naj bi bilo brezposlenih več, zaradi omejitev gibanja se zmanjšujejo dnevne migracije, zlasti negotov pa je položaj zaposlenih v sosednjih državah. Višji je delež zaposlenih, ki ostajajo doma, veliko ljudi pa je tudi na čakanju ali pa so podjetja celo začela odpuščati. Po statističnih podatkih so se pričakovanja v zvezi z zaposlitvijo močno po­slabšala: zmanjšanja pričakujejo v 45 odstotkih podjetij predelovalnih dejavnosti, 24 odstotkov v podjetjih trgovine na drobno, v 39 odstotkih podjetij s storitvenimi dejavnostmi in 20 odstotkih podjetij v gradbeništvu.

Zaradi epidemije so zastale cele dejavnosti, spet drugje pa ljudje delajo na najvišji stopnji obremenitve. Zdajšnje razmere delavcem povzročajo nove izzive. Na dve največji sindikalni organizaciji na Gorenjskem smo naslovili vprašanje, s kakšnimi težavami se ljudje obračajo na sindikat v okoliščinah, ko so mnogi na čakanju, ko jih veliko še dela, ne da bi delodajalci ustrezno poskrbeli za njihovo zaščito, ko se nekaterim obeta tudi (trajna) izguba dela ...

Matej Jemec, sekretar Območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za Gorenjsko ZSSS, pravi, da vprašanj na sindikalno centralo ni veliko, kar očitno kaže, da ljudem marsikaj pojasnijo sindikalisti v njihovih delovnih okoljih. Sicer pa pomagajo svojemu članstvu (saj to financira sindikalne organizacije s članarino), s prvim neplačanim nasvetom pa tudi nečlanom. »Tako delavce sedaj zanima, ali so dobili zakonito odpoved, ali je zakonito, da se jim je znižala plača, ter koliko bodo plačani dodatno, če delajo med krizo. Kjer imamo sindikat, ni veliko kršitev. Kjer ga ni, pa prihaja tudi do hudih zlorab. Tako nekateri delodajalci izkoriščajo krizo, da se znebijo določenih delavcev. Tudi sindikalistov. Tako sta v medijih odmevala primera iz Lidla ter komunale Prodnik (v Domžalah). V zvezi z varnostjo bi poudaril, da nekateri delodajalci zgledno upoštevajo varnostne ukrepe, nekateri pa le dajo obvestilo na oglasno desko, kjer piše, da si morajo delavci umivati roke dva­krat na izmeno in se držati narazen. In to naj bi bilo dovolj za upoštevanje varnosti! Menim, da je država načrtno pustila, da proizvodnja teče nemoteno naprej, četudi ne delajo nujnih izdelkov in četudi praktično ni poskrbljeno za varnost. Namreč ne poznam nobenega podjetja, ki bi moralo zaustaviti proizvodnjo, čeprav so imeli kot varnostne ukrepe le takšno banalno obvestilo na oglasni deski, ki ga omenjam. V takih primerih ni druge rešitve, kot da se ljudje organizirajo v sindikat in s skupnimi močmi ter preko sindikalnih akcij (mediji, peticije …) dosežejo spoštovanje varnosti in da delodajalec spoštuje zakonodajo glede pravic delavcev. To jim jaz svetujem. Sicer imamo nekatere res do­bre inšpektorje za delo, ampak če vlada izda takšne odredbe, ki so praktično neuporabne, da se kaznuje delodajalec, ki ne spoštuje varnosti in zdravja delavcev v zvezi s koronavirusom, potem se ne da veliko narediti preko pravnih vzvodov.«

Kako varna je zaposlitev v prihodnje

Nežka Bozovičar, predsednica Sveta gorenjskih sindikatov, pa ima takšne izkušnje: »Lahko rečem, da je bilo v začetni fazi pri delavcih, še posebej tistih, ki so kljub epidemiji redno odhajali na delo, prisotnega več strahu pred možnostjo okužbe. Številni so menili, da je za njihovo zdravje preslabo poskrbljeno, strah jih je bilo tesnejših stikov na delovnem mestu. Ker pa epidemija traja že drugi mesec, konca pa še ni videti, se številni že sprašujejo, kako varna je njihova zaposlitev v prihodnosti. Precej delavcev je na čakanju na delo doma, nekateri so koristili tudi letne dopuste. Te delavce je sedaj strah, kaj bo, ko se vrnejo na delo, strah jih je morebitnih odpuščanj in si dejansko želijo čim prej vrniti se nazaj na delo. V Svetu gorenjskih sindikatov smo v obdobju po razglasitvi epidemije delavcem pojasnjevali, katere oblike odsotnosti so dopustne glede na okoliščine pri posameznem delavcu, kakšne obveznosti ima delodajalec z vidika zagotavljanja zdravih in varnih delovnih razmer, opozarjali delodajalce, kjer niso bili izvedeni potrebni ukrepi, da se zaščiti zdravje delavcev, da se jim zagotovijo zadostne količine mask, rokavic, razkužil in drugih zaščitnih sredstev, predlagali, da se iz delovnega procesa umaknejo ranljivejše skupine zaposlenih, preverjali pravilnost izvedbe začasnega čakanja na delo, odgovarjali in pojasnjevali vprašanja v zvezi z nadomestilom plače ob različnih oblikah odsotnosti, preučevali načrtovane in že pripravljene ukrepe države ... Po uveljavitvi prvega protikoronskega zakona smo predvsem delavcem pa tudi nekaterim  delodajalcem pojasnjevali, kako je s kriznim dodatkom, oprostitvijo plačila prispevkov, letnimi dopusti med čakanjem na delo doma in podobno. Odpovedi večjemu številu delavcev za zdaj še nismo zabeležili, se pa v nekaterih podjetjih že pojavljajo ali napovedujejo posamezna odpuščanja.«

Učinki ukrepov

Sogovornika smo vprašali tudi o učinku vladnih ukrepov za pomoč gospodarstvu in prebivalstvu na položaj delavcev. Matej Jemec pozdravlja smer vladnih ukrepov, torej da se z izdatno pomočjo prebivalcem in podjetjem skuša obdržati standard delavcev in da se ohrani pri življenju podjetja. Kritičen pa je do tega, da sindikate ignorirajo pri sprejemanju teh ukrepov, da se je v pripravi teh dokumentov upoštevalo veliko delodajalskih predlogov, delavskih pa ne, da je veliko ljudi izpadlo iz sistema prejemanja pomoči (prekarni delavci, honorarci, mnogi espejevci ne bodo mogli izpolniti pogojev za pomoč države) in se je bati, da bo to vodilo v razmere, ko bodo bogati še bogatejši, revni pa še revnejši. In proti temu se je treba z vsemi silami boriti, je prepričan. Nežka Bozovičar pravi, da po podatkih, ki jih imajo, skoraj v vsakem podjetju izvajajo ukrepe, ki jih je država ponudila v pomoč gospodarstvu: »V nekaterih podjetjih že imajo težave z likvidnostjo in jim čakanje na povračilo nadomestil plač za zaposlene s strani države predstavlja oviro. Nekatera podjetja že čutijo tudi pomanjkanje naročil. Na drugi strani pa se nekatera podjetja srečujejo tudi s povečanim obsegom dela in popolnoma zapolnjenimi kapacitetami. Kakšen učinek imajo protikoronski ukrepi za delavce, je še prezgodaj reči. Ukrepi države so brez dvoma nujni in dobrodošli in bodo preprečili številna odpuščanja, ki bi se sedaj že vrstila. Koliko delovnih mest bodo dejansko ohranili, pa bomo videli šele v jesenskih mesecih. Upamo, da seveda čim več. Predvsem pa upamo, da se epidemija čim prej umiri in da ljudje ostanejo zdravi.«