Dijaška leta z Nevico

Jernej se je s petnajstimi leti preselil iz varnega naročja kmečkega podeželja v Ljubljano. V internatu, kjer jih je bilo v sobi dvanajst, ni dolgo zdržal. Hrup, nočno razgrajanje, pijančevanje, tudi pretepi so ga zelo motili. Ne da bi povedal staršem, si je poiskal zasebno sobo, kjer je končno našel mir za učenje.

»V sedemdesetih letih je bilo sobo lahko najti. Moja ''gazdarica'' je bila ''Ljubljančanka s poreklom'', ki je na Poljanski cesti v precej velikem stanovanju živela z mamo. Nikoli je nisem spraševal (kje sem se pa upal), s čim se preživlja, spominjam se le, da je po večerji razgrnila po kuhinjski mizi papirje in jih proučevala. Do mame je bila zelo nesramna, pogosto jo je nadrla tudi pred menoj. Včasih jo je tudi udarila. Kadar je bilo med njima napeto, me nista vabili k večerji. Na voljo sem imel manjšo sobico – takoj ob vhodu, v kateri ni bilo radiatorja, zato so bile zime precej krute. A sem se privadil, saj sem zanjo plačeval manj, kot je znašla oskrbnina v internatu. Starejša, Nevica, je bila nora na čistočo. Prihajala je čistilka njenih let in vsak dan drgnila po tleh, po omarah, po kuhinjskih površinah. Ni me motilo, prej me je zabavalo. Na stanovanje sta me sprejeli predvsem zato, da sem Nevici delal družbo, kajti mlajša je zjutraj odšla od doma in se je vrnila pozno popoldne. Ker sem imel za učenje dovolj časa in miru, sem z obveznostmi hitro zaključil. Nevica mi je, ko mi je že malo bolj zaupala, dovolila, da sem si v bogati hišni knjižnici izbral kakšno knjigo. Najbolj so me navduševale stare knjige iz 17. in 18. stoletja. Po stenah so visele slike, v zaklenjenih vitrinah pa je bilo kup dragocenosti. Bil sem preprost 17-leten fant, brigalo me je za tisto ''šaro''!

Nevica pa je imela še eno lastnost, zaradi katere me je zelo zabavala: neizmerno je bila radovedna. Večkrat je povedala, da zelo podrobno pozna skrivnosti skoraj vseh stanovalcev v hiši. Moja naloga je bila, da sem se, ko mi je ukazala, splazil do vrat koga od njih in prisluškoval. Zmeraj me je nestrpno pričakovala in vpijala vsako besedo, ki sem ji jo prinesel. Priznam: večkrat sem se ji kaj tudi zlagal, da sem le imel mir pred njenimi vrtajočimi in radovednimi vprašanji!

Spodnji sosed je bil denimo neki gospod, ki sem ga tudi sicer pogosto srečeval na stopnicah.

Zdel se mi je star kot zemlja, pa jih ni imel več kot petdeset. Zaposlen je bil na upravni enoti, v službo je odhajal kakšno uro za ženo in dvema otrokoma. Kmalu po njenem odhodu je dobil obisk. Ko sem šel nekoč ''špijonirat'', sem slučajno naletel na priprta vhodna vrata. Možakar je sedel za kuhinjsko mizo, na stolu, ženska pa mu je z golo zadnjico migala na kolenih. To, kar sta počela, je bilo za mulca, ki so ga razganjali hormoni, veliko preveč. Več noči zaporedoma se mi je sanjalo o tistem prizoru!

Na drugi strani stopnišča je živela družina, ki je imela duševno bolno hčer. Iz stanovanja je šla mogoče enkrat mesečno. Ko sem jo prvič srečal, je pogledala skozme. Potem se je ponovno obrnila k poštnemu nabiralniku in najmanj trikrat preverila, ali ga je zaklenila. Poštar ji je proti plačilu prinašal vinjak. Kadar ga ji je zmanjkalo, je nečloveško tulila, da je odmevalo do podstrešja. V štirih letih, kar sem živel v tisti hiši, so jo le dvakrat odpeljali v Polje. ''Sedaj se bo njeni mami vsaj malo oddahnilo,'' je bila sočutna tudi Nevica.

Nekoč so nepridipravi vdrli v eno od stanovanj na podstrešju. Moram povedati, da so se tja naselili predvsem Neljubljančani, ki so bili za Nevico manj vredni. Niso se ponašali s ''poreklom'' tako kot ona. Smešno, kajne? Razlog za vlom je bil menda zelo banalen: pretihotapljena roba iz Italije. Vlomilci so našli kup kavbojk, puloverjev, vrečk pralnega praška in podobno. Nevica je bila presrečna, saj se je v hiši ponovno nekaj dogajalo!

Zadnje leto mojega bivanja pri njej in hčerki se je zgodilo nekaj strašnega. Spodnji sosed Željko je že pred leti izgubil partnerko, ki se je menda zadušila v spanju. Potem je pripeljal k sebi drugo žensko, s katero sta se na veselje Nevice nenehno prepirala in si bila v laseh. Željko je bil ''rentnik'', kaj točno je to pomenilo, ne vem, vem pa, da ni hodil v službo, čeprav je bil še mlad. Neke noči so nas prebudili hitri koraki. Ko sem pogledal skozi okno, sem opazil rešilni avto s prižganimi lučmi. V tistem trenutku je Nevica že potrkala na vrata in me poslala v ''izvidnico''. Stanovalci hiše so kot grozdi viseli na ograji in vlekli na ušesa. Novica, da je Željkova ženska popila neko čistilo, nekakšen ''cevosan'', je šla od ust do ust. Miličniki so s seboj odpeljali tudi Željka. A se je naslednji dan, kmalu za tem, ko sem prišel iz šole, že vrnil domov. Po maturi sem sicer to hišo za zmeraj zapustil, vem pa, da Željko ni bil nikoli obtožen, pa tudi novo žensko si je hitro dobil.

Za konec sem prihranil spomine na mojo drago Nevico. Umrla je kakšno leto za tem, ko sem prišel od vojakov. Še danes grem vsaj enkrat letno na njen grob in ji nesem šmarnice. Žal mi je, da sem bil preotročji, da ji nisem bolj prisluhnil. O Ljubljančankah je poznala veliko zgodb. Točno je vedela, katera se je spentljala z Italijani, katera z Nemci. Vedela je, kateri družini so hčere s primerno poroko ''pomagale'', da niso bankrotirale. Njenega moža je po prihodu s fronte pobrala krvava griža. Bila je stara komaj 23 let, ko je postala vdova. Preselila se je nazaj, k staršem in do očetove upokojitve pomagala kot asistentka v njegovi dentistični ordinaciji. Za delo ni dobila nobenega plačila, le obljubo, da bosta starša po smrti prepisala premoženje nanjo. To se je tudi zgodilo. Toliko sem pa že obvladal računanje, da sem vedel, da se je njena hčerka rodila kar nekaj let po moževi smrti. Zakaj ni nikoli govorila o tem, da je bila nezakonska? Kdo je bil njen oče?

Nekoč, ko je bila zelo dobre volje, mi je pokazala del družinske zapuščine. Povabila me je k sebi v salon, me posedla za mizo in mi v kozarec natočila neko alkoholno pijačo svetlo zelene barve. Pojma nisem imel, kaj pijeva. Potem je odprla skrinjico in pred mojimi očmi so se zableščali prstani, verižice, zapestnice. Izbrala je lep prstan z belim kamenčkom ter mi ga izročila. ''Ko boš imel resno punco, ji ga daj!'' mi je rekla, ter dodala, dam si to zaslužim, ker sem bil ''zelo priden''.

Še danes veliko mislim nanjo. Res je bila prava dama! Četudi je hčerka z njo zelo grdo ravnala in jo tudi tepla, ni nikoli potarnala. Že zjutraj, ko je vstala, si je uredila frizuro, se naličila, in ko je skuhala večerjo ter snela predpasnik, je k mizi sedla v najboljši obleki. Naučila me je rokovati z jedilnim priborom, dala mi je tudi marsikateri praktičen nasvet. Eden takšnih je bil, kaj moram storiti, da ne bom oddajal neprijetnega vonja. Zanjo je bilo zelo pomembno, da se večkrat na dan umijemo pod pazduho in po veliki potrebi tudi med nogami.

V štirih letih, kar sem bival pri njej, je samo enkrat zapustila stanovanje. Moral sem špricati pouk, da sem jo lahko spremljal na poti na Bled, kamor je naju zapeljal neki moški. Šofer je ustavil avto pred starejšo hišo ob cesti, ki se strmo spušča do jezera. Kar nekaj časa je stala na pločniku in strmela v pročelje z zaprtimi polkni.

Spominjam se tudi, da je za večerjo pogosto pripravila blitvo s krompirjem. Pojma nisem imel, kaj blitva je, saj smo doma jedli le špinačo. Ko sem ji to omenil, je oholo dvignila glavo, češ ''mi'' vemo, kaj jemo, ''vi'', kmetavzarji, pa pojma nimate. A takšni trenutki, ko je udaril na dan njen malomeščanski snobizem, so bili redki, zato ji nisem zameril.

Še nekaj je bilo zanimivo: ni bila verna. Pri nas, na vasi, so vse starejše ženske bile, zato mi ni šlo v glavo, kako to, da ona ni. Še danes se sprašujem, kaj pa, če je bil kdo od osovraženih ''farjev'' kriv, da se je rodila njena hči?«

(Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / ponedeljek, 30. maj 2022 / 14:15

Posebna punca (3)

Jerneja Renko velik del knjige Posebna punca nameni hčerki Nini. Z možem Klemenom sta iskala različne pomoči, načine, ki bi ji pomagali do čim boljšega napredka. Pri treh letih se je začela premika...

Objavljeno na isti dan


Šport / petek, 17. oktober 2008 / 07:00

Merkurjevke za začetek doma

Jutri, v soboto, se začenja nova sezona v vseh slovenskih namiznoteniških ligah.

Kronika / petek, 17. oktober 2008 / 07:00

O odškodnini tudi višje sodišče

Nekdanji direktor Policijske uprave Kranj Jakob Demšar tudi po mnenju višjega sodišča ni upravičen do 95 tisoč evrov odškodnine.

Gospodarstvo / petek, 17. oktober 2008 / 07:00

Zmagala je podjetna mladost

Uredniška komisija časopisne družbe Dnevnik je za laskavi naslov gorenjske gazele 2008 izbrala jeseniško družbo Mimo vrste, d. o. o.

Kultura / petek, 17. oktober 2008 / 07:00

Mala vas gosti znane slikarje

V galeriji Graščine Duplje so z razstavo sklenili X. slikarski ex-tempore. Veliko nagrado je dobil Petar Lazarevič.

Prosti čas / petek, 17. oktober 2008 / 07:00

Po dežju posije sonce

Minuli teden smo dobili frizerja leta 2008, zaključil se je Zlati boben, svojo modo je predstavila modna hiša Afrodite Bajić, ta konec tedna pa se začne že 50. Svetovni kongres turističnih novinarjev...