Velika noč

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 14. april 2020 / 11:01

Pa smo doživeli tudi takšno veliko noč. Sploh nočemo premišljevati, kako bo, zdi se, da je ta hip prav zares ljudem dovolj lastna teža dneva. Vsi, ki delajo na svojih delovnih mestih ali od doma, si želijo le eno, da bi se vrnili v stare tirnice. Učenci in dijaki si želijo v šolo, nič manj si tega ne želimo učitelji. Zdi se mi, da neprestano buljimo v ekrane. Četudi se z dijaki vidimo prek zaslonov, si želimo stika, osebnega, človeškega, medsebojnega, šale, pohvale, celo hrupa in nagajivosti.

V tem duhu smo doživeli tudi veliko noč. Pospravili smo po hiši, tako kot prejšnja leta, pripravili smo velikonočne jedi, tudi svojega duha smo primerno očistili, obrede smo spremljali na zaslonih, prepevali nismo. Voščili smo si na daljavo ali le z najbližjimi. Po obilnih pojedinah se peljem malo s kolesom. Sedaj se vozim v mejah občine Kranj. To niso moje pogoste poti, ker moram vedno skozi center, to pa mi ne ustreza. Raje grem pod hribi v Preddvor ali v Cerklje, ker je tam manj prometa. Sedaj je tudi v Šenčurju mirno, ne sliši se hrup ne z avtoceste niti od letališča, pa tudi na kranjskih cestah je zelo malo avtomobilov.

Praznične jedi so vedno priložnost za izmenjavo receptov in dobrih praks, ki jih z leti že precej dobro poznamo. Najboljša potica je kokosova, najbolj privlačne pa so majhne potičke v modelih za mafine. To potico je treba zvaljati in poviti čisto na tanko, le dva ali tri povoje narediš po namazanem testu in odrežeš primerno dolge kače, ki jih umestiš v silikonske modele v obliki potičk. Ko pripravljam prato, se pod nogami smuka naša Lina in vedno znova ji vsi govorimo, da letos pa ne bo nič, da je nebo požrla. Pred dvema letoma sem namreč v shrambi na tleh pustila pekač s prato in vsi smo odšli od doma. Kateri pes ne bi požrl hrane, ki bi ležala na tleh, se sprašujem. Gotovo vsak, morda ne vse, zlati prinašalec je pač pes požeruh. Tako sedaj pekač s prato vedno shranim na višini. Jajca smo barvali v teranu in čebuli. Pripravili smo tudi ptičke in tolste kokoši iz testa, pa pletenice – in to je bilo vse. Včasih se vprašam, ali bi znali otroci že sami pripraviti vse potrebno za veliko noč. Verjetno bi, če bi bili v to prisiljeni ali bi to želeli. Kot pri vsaki stvari: če imaš voljo, potem boš nekaj naredil, če ne, boš počakal, da to storijo drugi. Prijateljica pravi, da so letos vsa jajca barvali z naravnimi barvami. Srednješolec je dobil pri kemiji takšno nalogo. Tako so rdeče pirhe kuhali v rdečem zelju in pesi, modre so dobili s kuhanjem v borovnicah in robidah, rumene so obarvali s kurkumo in trobenticami, zelene s špinačo. Morda so ti dijaki in njihovi starši dobili vedenje in zanje za celo življenje, kako barvati pirhe na naraven način. Naj se zahvalimo koronavirusu, pouku na daljavo ali učitelju, ki se je odločil in je učencem dal uporabne naloge? Pa je vsaka stvar za nekaj dobra.