Cerkev

»Takoj ko je Miloš stopil v prostor, je opazil kri. Ogromno krvi. S krvjo je bila poškropljena miza, z njo sta bila napojena naslonjalo in sedalo trona, s krvjo je bil poškropljen velik del zadnje stene, kri je kapljala z Jezusa, pribitega na križu. Kri se je cedila tudi z vrat omare, s polic. Kot da bi kdo z brizgalno škropil kri po prostoru. Molekule krvi so plavale celo po zraku. /…/ Na s krvjo prepojeni preprogi je ležalo moško truplo v cerkvenih oblačilih. Miloš se na katoliško obredje ni spoznal, a sklepal je, da gre za svečano mašno oblačilo. Za ostalo pa je bil strokovnjak. Moški je imel prerezan vrat. Rez je bil dolg, gladek, od ene strani, kjer se je začel pod ušesom, je tekel čez sredino, presekal adamovo jabolko in se končal na drugi strani, nekaj centimetrov za ušesom. Rez je potekal vodoravno, kot bi bil narejen z ravnilom. Rana je na široko zijala. Pogled na sluzasto in krvavo gmoto je bil celo za kriminaliste neprijeten. Nož – ali karkoli je že bilo – je prerezal žile na obeh straneh vratu; od tod toliko krvi. Ko je brizgala, je moški najverjetneje opletal sem ter tja. Tudi morilec, je pomislil Miloš, je moral biti ves krvav. Morilskega orožja ni bilo ob truplu. Umorjeni je bil star kakšnih šestdeset let, srednje postave in višine. Glava mu je ležala pod nenavadnim kotom, kot da bi bila napol odtrgana od telesa. Rez je bil globok, zasekal je v mišice. Oči so bile široko razprte in so bolščale naravnost v Miloša. Mrtvečev izraz je bil mešanica groze in začudenja. In še nečesa. Nečesa neizrečenega? Miloš je gledal mrtvecu v obraz, kot da bi si želel v spomin vtisniti njegov pogled. Nato se je odmaknil za nekaj centimetrov in zasukal glavo za sto osemdeset stopinj. Na steni za njim sta viseli sliki, reprodukciji z verskima motivoma. Leve ni poznal, desna pa je bila precej znana slika – če se Miloš ne moti – Leonarda da Vincija. Miloš je ponovno pogledal mrliča na tleh in poskušal natančno slediti njegovemu pogledu.« (str. 36–37)

Gornji odlomek je iz romana Cerkev, ki je že Demšarjeva deseta kriminalka. Zame pa prva od njegovih, ki sem jo prebral in ostal navdušen. V knjigi je veliko trupel, gornje pripada katoliškemu škofu. Osrednje vprašanje je seveda, kdo ga je ubil. Po vseh iskanjih številne kriminalistične ekipe se razkrije, da je to ženska, ki je bila kot dekle njegova faranka, ko je bil škof še župnik. Več ne razkrijem, preberite si sami, čas vam bo kljub šeststo stranem hitro minil …