Prazniki in karantena
Odkar smo v karanteni, smo doživeli že marsikaj. Navadili smo se dela od doma, nenehnega sobivanja z vsemi družinskimi člani, v trgovine hodimo z maskami, kupujemo manj, vozimo se skoraj ne, upam, da več hodimo in se gibamo na zraku, pa še kaj.
Mnogim pa delo teče enako kot prej ali ga imajo mnogo več. Kmetje obdelujejo polja, gradbinci delajo, zdravstveni delavci garajo. Upokojenka, ki jo srečam na poti, pravi, za nas ni bistvene spremembe. Prej smo bili večinoma doma, sedaj smo tudi doma. Ne obiskujem svojcev, pogrešam kavo, telovadbo, druženje. Nič ni hudega, pa je vseeno čudno.
Prihajajo prazniki, ki bodo drugačni. Cvetna nedelja je že mimo. Odkar imam otroke, delamo butarice doma. Tega nas je naučil tast. Pogledali smo še malo tu in tam in sedaj imamo svoj patent izdelovanja butaric, ki se nam zdi najlažji. Povežem jih z navadno vrvjo, ne znam je preplesti z vrbovimi vejami. Pri tem mi mora vedno nekdo pomagati, eden drži butarico, drugi veže z vrvico, sicer bi vse razpadlo. Za zelenje uporabim različne bilke, ki jih najdem v gozdu. Bršljana nimam doma, tega naprosim pri dobrih ljudeh. Tako sem povila butarico iz borovih vejic, jelke, borovnic, resja in malo bršljana. Oljke nimamo, smo se morali zadovoljiti s tem, kar pač je. Iglice se niso prav dobro obnesle. Ko sem butarice polegla, so se seveda iglice v trenutku usule. Šele v nedeljo se mi je posvetilo, da bi lahko uporabila cipreso ali lovorikovec. Pa drugo leto. Včasih smo naredili pet butaric, vsakemu otroku svojo. Sedaj je za dom dovolj ena sama. Butarico smo podarili še vsaki stari mami in tako smo počastili praznik.
Sedaj, ko je dan bolj ali manj enak dnevu, moramo še bolj skrbeti, da si sami popestrimo običajne dneve, kaj šele praznike. Da ohranimo navade, ki smo jih pridobili, in si morda omislimo celo kakšno novo. Zaradi situacije, kakršna je, znanka trenutno čaka na delo. Ker je zelo priročna in rada preseneti ljudi, je začela šivati maske. Tako na svojih dnevnih pohodih in sprehodih obdari znance in prijatelje z maskami. Pusti jih na polici, pozvoni in se umakne. Koliko veselja nam je naredila. Maska je bila precej lepša, kot smo jo sešili sami doma. Pač, vsak ni za vse, šivanje ni moja močna vrlina. Imamo več časa in lahko napišemo velikonočna voščila. Kdo ni vesel navadne pošte, ko je vse le še elektronsko.
Malo smo se že pogovarjali o poticah, koliko in kakšne bi pekli. Za zdaj so predlagali orehovo in kokosovo. Naredili bomo tudi testene ptičke in pletenice. Take čisto majhne, najprej so za okras, potem se vse poje. Spekli bomo prato, pa šunko in hren. Pirhov bo malo, le za domače. Barvali jih bomo v čebuli. Mogoče jih bom v peharju okrasila z malimi marjeticami, trobenticami ali kakim drugim cvetjem, ki ga najdemo v gozdu. Kdo ve, kako in kdaj se nam pripelje še kakšna ideja.