Čutim odgovornost

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. marec 2020 / 18:04

Nejc Trampuž je fotograf, intermedijski umetnik in aktiven v boju proti podnebnim spremembam.

Nejc Trampuž je v domačem Mengšu nedavno odprl razstavo Select > Edit > Transform. Izhodišče je ekscesna, destruktivna postprodukcijska obdelava fotografij, ki močno zaznamuje podobo. To aplicira na fotografije s spleta, ki spadajo v razširjen žanr skorajda kičaste krajinske fotografije. S tem se simbolno naveže na dejanski uničevalni odnos človeka do narave. Podobe avtor nato združuje v kolaže – ti bodo na ogled tudi v Ulični galeriji v Kranju predvidoma od 7. maja dalje. Otvoritveni dogodek je še pod vprašajem zaradi vsesplošne izolacije zaradi koronavirusa.

Šestindvajsetletni Trampuž je diplomiral in magistriral iz fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Ves čas tematizira okoljska, tehnološka in druga družbena vprašanja, pri čemer fotografijo dojema kot izredno široko polje in se ves čas sprehaja po robu medija. Tako se je v svojem ustvarjalnem procesu denimo ukvarjal s poškodbami fotografskega senzorja in ekrana, ki nam danes v večini primerov služi kot »posrednik« fotografije. Za magistrsko delo z naslovom Napaka kot transformativna metoda je prejel nagrado Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.

Od nekdaj ga zanima tehnologija, ki ga po eni strani fascinira, po drugi pa se mu zdi strašljivo, kako vseobsegajoča je in kako postajamo odvisni od nje. Hkrati s kritičnim odnosom do potrošniške družbe je svoj ustvarjalni pa tudi siceršnji aktivistični fokus usmeril na okoljske tematike. »Kot človek in ustvarjalec čutim odgovornost, da prispevam k temu boju. Okoljska problematika je pereča in me zelo skrbi. Morda se bo slišalo ekstremno, a mislim, da je človeštvo v realni nevarnosti, da izumre,« pravi sogovornik, s katerim se v teh dneh ne moreva povsem izogniti niti pogovoru o koronavirusu, ki se zajeda v vse pore našega življenja: »Ob izbruhu virusa se je izkazalo, da se gospodarstvo da ustaviti čez noč, kar se je prej slišalo utopično. A ko bomo virus zajezili, bo industrija spet krenila po stari poti – in skrbi me, da bomo šli tako daleč, da ne bo poti nazaj. Menim, da je pandemija, ki smo ji priča, tako kot okoljska in podnebna kriza le simptom istega problema: nevzdržnega, nepravičnega sistema globalizirane in industrializirane družbe.«

Morda pa je pandemija dokaz, da je mogoče spremeniti marsikaj, če obstaja volja. »Prav je, da se poskuša zamejiti virus, saj je situacija resna. A resnost terja tudi okoljska in podnebna situacija. Nekatere stvari, v katere nas je prisilila pandemija, so lahko smerokaz za naprej: razmislek o naših vrednotah, večja medsebojna pomoč, zmanjšanje potrošništva in industrijske globalizacije, prometa, divjega lova, spodbuda lokalni ekonomiji. Družbo bomo morali na novo premisliti. Znanstveniki imajo predloge, obstajajo alternative tudi za gospodarstvo in načini, kako lahko človeštvo deluje dolgoročno vzdržno. Seveda pa to pomeni odrekanje,« še dodaja Nejc Trampuž, tudi sam aktiven pri Mladih za podnebno pravičnost. Člani skupine so na najbolj pereče probleme sodobne družbe opozorili s številnimi akcijami, med katerimi sta bila tudi lanska Podnebna štrajka, ki sta na ulice privabila tisoče zaskrbljenih mladih. Pa jih resno jemljejo tisti, ki imajo v rokah vzvode moči? »Ves čas se sprašujem, koliko so naše akcije dejansko učinkovite. K sodelovanju so nas doslej sicer povabili tudi višji državni organi. Ne vem pa, če niso takšna vabila bolj sama sebi namen. Bojim se, da ostaja zgolj pri besedah, rokovanjih in fotografiranjih, pogrešam pa spremembe v praksi. Koliko bomo uspešni pri novi vladi, ne vem. Glede na to, da nekateri člani zanikajo podnebne spremembe oziroma se jim ne zdijo realna problematika, nisem preveč optimističen.«

Vseeno je vesel, da zavest o pomembnosti teh tem raste. Še zlasti mladi se začenjajo zavedati, da se morajo boriti za prihodnost, v kateri želijo živeti. »Morda živim v mehurčku somišljenikov, a mislim, da mladi postajajo aktivnejši in da se bodo stvari začele obračati na bolje. Vprašanje je le, koliko časa še imamo na voljo.«