Bohinjci na strehi Afrike (2)

Nadaljevali so iz nizkega gozdička proti visokogorskemu puščavskemu delu, proti Horombo Hut oz. koči Horombo (3720 m n. m.). »Med potjo smo občudovali razgled na Mawenzi (5149 m n. m.), enega številnih ugaslih ognjenikov, na prav posebno vegetacijo, ki jo je bilo tudi vedno manj, ter se že spogledovali z ''našim'' vrhom, najvišjo točko Kilimandažara Uhuru Peak (5895 m n. m.). Tako smo prispeli do zadnjega kampa, točke pred vzponom, na Kibo Hut (4720 m n. m.), ki je ob vznožju Kilimandžara. Temperature so bile že nižje, popoldne nas je celo zajel manjši snežni metež, mi pa smo se pripravljali na nočni vzpon na Kilimandžaro. Okrog pol polnoči smo se v soju polne lune odpravili proti zastavljenemu cilju,« pravi Elizabeta, ki je odpravo ob polni luni načrtovala, ker si jo je želela doživeti. »Svetilk skorajda nismo uporabljali, saj je bila lunina svetloba dovolj močna, smo se pa po poti spopadali z drugimi težavami. Pot sama sicer tehnično ni zahtevna, podpora vodnikov in nosačev je bila super, a vseeno je zahtevala veliko moči, vztrajnosti – ''taprave'' slovenske trme, bi lahko rekli. In ko se je začelo daniti, smo bili za trud poplačani. Na vrhu kraterja ognjenika Kibo smo videli z drugih strani trume ljudi, ki so se vzpenjale na isti cilj in kar poneslo nas je proti s soncem obsijanemu vrhu. Takrat se nepopisnega veselja in sreče niti nismo prav zavedali, oboje se nekako vrača s spomini na vzpon.«

Brez fotografiranja na vrhu strehe Afrike seveda ni šlo. Bohinjci so celo naredili fotografijo, na kateri so razvili svojo zastavo. 

Naužili so se veličastnih razgledov na krater in ledeniške vrhove ter čudovito afriško pokrajino pod njimi, ki je bila večinoma zastrta s tančicami meglic. »Vsekakor nihče od nas ne bo kmalu pozabil tistega neizmernega veselja in solza sreče, ko smo si čestitali in se veselili osvojenega vrha. Tudi tam so se med nami stkale vezi, ki nas bodo družile in povezovale vse življenje,« meni Elizabeta.

Sledil je spust. Najprej do koče Kibo, kjer so si odpočili, a prav veliko počitka niso potrebovali, ker so bili še opiti od adrenalina in pozitivnih občutkov z vrha. Nadaljevali so se še do koče Horombo. »Ta dan smo v bistvu naredili vsega skupaj 1400 metrov vzpona in 2400 metrov spusta v približno dvanajstih urah hoje,« razmišlja Elizabeta. V koči Horombo so prenočili, naslednji dan pa se mimo t. i. Zebra Rocks podali nazaj v dolino, ponovno skozi deževni pragozd, kjer pa jim tokrat dež ni prizanesel. To pa ni pokvarilo dobre volje in nepopisnih občutkov.

»Ob prihodu v dolino smo si vsi skupaj privoščili težko prisluženo pivo in se zakadili v trgovino s spominki, kjer je ''vladala'' prijetna temnopolta domačinka. Od tu naprej smo se prelevili v klasične turiste in si privoščili še obvezni safari ter potepanje po Arushi.«

Prvi safari so si privoščili po naravnem parku Ngorongoro, v ogromnem vulkanskem kraterju, širokem okrog dvajset kilometrov. Vodnik jim je razložil, da so izračunali, da je bila to najverjetneje pred izbruhom vulkana višja gora, kot je Kilimandžaro. Prekriva območje 260 kvadratnih kilometrov in je stalen dom več kot trideset tisoč živalim. Na dnu kraterja najdemo leve, slone, nosoroge, bivole, gnuje, gazele in zebre ter na tisoče flamingov, ki oblegajo alkalno jezero Magadi, našteva Elizabeta. »Dobesedno ujeti so v tem naravnem kraterju. Le Masaji imajo pravico, da na tem območju pasejo živino, zato ni nič nenavadnega, če vidite masajsko živino na paši skupaj z gnuji in zebrami ter levjim plenom nekaj sto metrov proč,« nadaljuje Elizabeta. »V kraterju živi okoli sto levov in dvajset črnih nosorogov. Gozd Lerai ob robu kraterja je priljubljeno skrivališče leoparda – to je najbrž edina eksotična žival, ki je nismo srečali, druge pa so se dobesedno nastavljale kameram in fotografskim objektivom.«

(Se nadaljuje)