Glasba je moja energija

Tako pravi pevka Mika, ki je pred leti navduševala po različnih glasbenih odrih, pred mikrofon pa se je vrnila ob spodbudi družine in prijateljev.

Škofjeločanka Mika Čemažar se je v glasbo zaljubila že v rosnih letih. »Nastopila sem na prireditvi Pokaži, kaj znaš, prav tako pa sem bila v osnovni šoli ob vsaki prireditvi na odru in pela najrazličnejše pesmi: od otroških do partizanskih. Enostavno sem ob vsaki priložnosti pela, ob tem pa sem seveda poslušala različno glasbo ter kasneje spremljala glasbeno sceno. Tako je bilo tudi v najstniških letih, ko sem nekoč na odru zagledala bobnarja Sandija, ki je igral pri Albatrosu. Zaljubila sem se vanj in ga kasneje spremljala na njegovih vajah, koncertih ter uživala v glasbi,« se spominja Mika, ki je nato dolgo nastopala na različnih odrih. Posnela je tudi dve kaseti, družina in služba pa sta jo za nekaj let oddaljili od glasbenih odrov in studiev. Ob podpori najbližjih in prijateljev se je vrnila na glasbeno sceno.

Darilo za rojstni dan

»Vsi, ki me poznajo, vedo, da je glasba moje življenje, moja energija. Imam res čudovite prijatelje in moža, ki so mi ob jubileju za rojstni dan pripravili veliko presenečenje. Po številnih letih, ko nisem nič snemala, so mi zakupili studio in me postavili pred nov izziv. Želeli so, da posnamem pesem. Ker pač sama pri tem veliko ne morem, se mi je pridruži sin Matej, ki igra kitaro. Tako sem napisala besedilo za pesem Vsak dan. Matej je napisal glasbo, on in prijatelji pa so se poimenovali Strojevodje. Na bobnih je bil Pavel Čebašek, Thierno Diallo je igral kontrabas, Rok Kranjc harmoniko in Matej kitaro. Snemali smo v studiu RSL v Novem mestu. Ta pesem se je pred petimi leti vrtela na radijskih postajah in na YouTubu. Dala mi je veselje za pisanje novih besedil in nastajati so začele nove pesmi,« pravi Mika.

»Ob njunem ustvarjanju sem postajal kar malce ljubosumen, saj sem videl, s kakšnim veseljem delata. Tako sem po 25 letih znova sedel za bobne in začel vaditi. Po nekaj mesecih trdega dela sem sam sebe znova lahko poslušal. Dobil sem nekaj potrebne samozavesti in začelo se je družinsko ustvarjanje,« pravi Sandi Čemažar, ki je bil pred leti član več glasbenih skupin – od Albatrosa do Tajga in Maja.

»Primoža Grašiča smo vprašali, ali lahko pesmi posnamemo v njegovem studiu v Škofji Loki in ali bi nam lahko pomagal. Naša glasba mu je bila všeč, dal je končno podobo našim aranžmajem in pesmi smo tudi posneli. Dve sta že na YouTubu. Posneli smo štiri in začeli smo jih predstavljati tudi na različnih radijskih postajah,« pravi Mika, ki uživa ob ustvarjanju s svojimi fanti.

»Učil sem se klavir, a igranje klasike mi nekako ni šlo. Ko se je ponudila priložnost, da začnem igrati kitaro, pa sem hitro ugotovil, da je to prava stvar. Na začetku sem igral v različnih rokovskih zasedbah. Nato sem zašel bolj v džez, klasični in etno stil. S skupino PostArt Ensemble smo igrali po Sloveniji, šli smo na dve turneji v Nemčijo in igrali na velikem etno festivalu. Posneli smo album, trenutno pa spremljam pevko Rino K.,« pravi Matej, ki je z veseljem sprejel izziv družinskega sodelovanja.

Družinski projekt

»To je res poseben občutek, sploh ne čutimo kakšne prelomnice med generacijama. Z Matejem sva se zelo ujela, nastajati so začele pesmi. Sedaj, ko je svojo vrednost dodal še Sandi na bobnih, sem ponosna na naše izdelke, na naš družinski projekt. Vanj je bil nekaj časa vključen tudi mlajši sin Nejc, ki ima prav tako glasbeno izobrazbo, toda njega bolj veseli igranje nogometa, kar vsi spoštujemo. Mi trije pa imamo v načrtu skupaj narediti še nekaj skladb,« še pravi Mika Čemažar in dodaja: »Danes je življenje polno stresa in prav glasba nas povezuje. Na to sem ponosna.«