Nace Bizilj – fotoreporter

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 1. marec 2020 / 13:25

»Biziljevi spomini na prelomno obdobje, na čas pred razpadom Jugoslavije, so povezani tudi s fotografijami s Kosova in usodo fanta, ki mu je Nace Bizilj pomagal k boljšemu življenju. Po pretresljivih dogodkih na Kosovu, kjer je februarja 1989 v rudnikih gladovno stavkalo več tisoč rudarjev, ki so protestirali proti srbskim težnjam po ukinitvi avtonomne pokrajine Kosovo, je SZDL za novinarje in fotoreporterje organizirala potovanje no Kosovo. Leta 1990 so se Dnevnikovi novinarji in fotoreporterji z avtomobilom Lada Niva ponovno odpeljali tja. Bizilj je v Prištini spoznal novinarja Beharja Zogianija, ki je pisal za prištinski dnevnik Rilindija in je deloval na relaciji med Ljubljano in Prištino: 'Naredil mi je uslugo in nama z novinarjem Gorenjskega glasa, Francijem Perdanom, omogočil vstop v albanski geto, pravo favelo iz kartonastih bivališč, Vranjevc, kamor noben tujec, noben Srb ni imel vstopa, kamor še policijska noga ni smela stopiti. Peljal naju je albanski taksist. Novinarka z RTV-ja je na vstop zaman čakala nekaj mesecev in ni mogla verjeti, da je nama to uspelo in da sem tam lahko fotografiral. Po slovenski osamosvojitvi me je Behar ponoči klical in me prosil, naj rešim njegovega sorodnika Baškima. Baškim je namreč pred slovensko osamosvojitvijo služil vojsko JLA v Kranju. Našel sem ga v azilnem domu no Dolgem mostu. Posedoval je potni list le za nekaj dni, delno sem ga preoblekel, več dni je prenočeval pri meni, vse dokler nismo vzpostavili zveze z Zürichom, kjer je imel sorodnike. Peljal sem ga čez mejo v Avstrijo. Ko sva se peljala čez Ljubelj, se je revež tresel kot šiba na vodi. Bilo je zelo tvegano. V Celovcu sem mu kupil vozovnico za vlak proti Švici in mu dal nekaj mark. Čez tri leta mi je poslal razglednico iz Švice, ki jo je naslovil z 'Mili moj Nace'. Novo življenje si je ustvaril v Crans Montani.'« (str. 13)

Gornji odlomek je iz eseja Irene Uršič, kuratorke razstave in kataloga. Razstava je bila v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Sicer pa je Biziljev opus trajno na ogled v tem katalogu. Navedeni odlomek sem izbral tudi zato, ker Bizilj v njem omenja še eno fotoreportersko legendo – Glasovega Franca Perdana. Prvo od izbranih fotografij je Bizilj (roj. 1944 v Gameljnah pod Šmarno goro) posnel oktobra 1962 pred MNZS – bodočega sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva, zadnji od velikih dogodkov, ki jih je fotografiral, pa je bilo srečanje predsednikov Busha in Putina na Brdu pri Kranju junija 2001. Markantno.