Redarstvo in nered

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / nedelja, 16. februar 2020 / 11:39

O državni in mestni službi imam slabo mnenje, veliko je pomanjkljivosti, ki bi jih morala oblast odpravljati in preprečevati. Redarji vidijo mali avtomobil Alto stati z dvema kolesoma na pločniku, medtem ko njegov lastnik, bolan upokojenec, nosi svojo revščino v drugo nadstropje v sinovo stanovanje. Po eni uri in četrt avta ni več. Odpeljali so ga redarji pod komando bivšega policista. Ta zloba me je stala 520 evrov. Petih avtomobilov na postajališču mestnega prometa nasproti Špara na Primskovem pa nočejo videti. Ne vidijo debla, ki pokonci stoji v odtočnem kanalu ob stopnišču od Smledniške ceste proti Savi. Ne vidijo odstopljene plošče na fasadi hotela na Jelenovem klancu. Ta plošča se vsak trenutek lahko zruši in poškoduje pešca ali avto. Z rokami na zadnjici paradirati je značilnost vsake gospode, slovenska ni izjema. Na cesti mimo Eurospina in Tuša manjkata dva prehoda. Na tej cesti velja cona 30 km. Premalo je tudi postajališč mestnega potniškega prometa. Tako manjka postajališče na južnem delu pokopališča pri plinarni. Dovolj je prostora. Vozni redi niso usklajeni z vlakom. Nekateri vozniki odločajo, kdo se bo peljal z njim in kdo ne. S trojko se peljem mimo avtobusne postaje na železniško postajo. Toda pri Globusu mi ukaže izstopiti. Kadar ta avtobus vozi ženska voznica, lahko izstopim pri železnici nasproti Iskre. Nekateri avtobusi mi odpeljejo pred nosom. Tako je lani na Golniku mladi vozniški mulc odpeljal mimo postajališča in me pustil čakati na naslednji avtobus. Večina voznikov je prijaznih. Enega voznika so potnice prisilile, da je od semaforja vozil vzvratno in mi omogočil vstop. Večina avtobusov odpelje s postajališča prezgodaj, ne držijo se voznega reda. Enkrat sem se peljal od Borovelj proti Celovcu in je voznik ustavljal na postajališčih, četudi ni bilo potnikov. Začuden vprašam voznika (bil je Slovenec), zakaj čaka. En avtobus je odpeljal eno minuto prezgodaj. Potnica je zamudila letalo. Povrniti smo morali letalsko vozovnico in še druge stroške. Od takrat se držimo reda. Mi smo zaradi potnikov in ne oni zaradi nas.

Na železniški postaji me že precej let motijo razbite ploščice na tleh. Vedno morajo prihraniti nekaj ploščic za zamenjavo – za popravilo. Vlakovni odpravnik ne nosi rdeče kape – ga je sram ali je železnica tako obubožana? Prometna ministrica Alenka Bratušek se ne vozi z vlakom, zato teh pomanjkljivosti ne vidi. Drogovi električnega omrežja in razsvetljave so tako zarjaveli, da bodo ob močnejšem neurju zgrmeli na progo, na vlak in na potnike. Enega sprevodnika vprašam, zakaj podnevi gorijo luči v vlaku. Brez besed je odšel naprej. Tudi luči so še svetile v prazno. Očitno slovenska družba varčuje pri ljudeh in ne pri sredstvih.

Frančišek Vrankar, Kranj