Praznik stotih generacij

Ob stoletnici podružnične šole v Bukovščici so v nedeljo pripravili veliko vaško slovesnost, izdali pa so tudi zbornik.

Bukovščica – Bukovška šola je bila odprta novembra 1912 in je že od začetka predstav­ljala tudi središče kulturnega in družabnega utripa te doline. Danes je ena manjših podružnic Osnovne šole Ivana Groharja, pouk od prvega do petega razreda pa obiskuje enajst otrok.

Stoto obletnico šole po besedah vodje bukovške šole Alenke Magajne Germ proslavljajo od marca lani, ko so najprej pripravili muzikal izpod peresa nekdanje učiteljice Mihele Kokelj. Nadaljevali so s prikazom starih ljudskih iger, ko so lani oktobra odprli malo čistilno napravo ob šoli. Februarja letos pa so krajani in nekdanji učenci in učenke nastopili na prireditvi o delovanju kulturnega društva. Kar dve leti pa je nastajal tudi zbornik, v katerem so zbrali dejstva o svoji šoli in spomine nekdanjih vodstvenih delavcev, učiteljev in učencev. Na nedeljski slovesnosti sta zbrane poleg vodje šole pozdravila še ravnatelj OŠ Ivana Groharja Marko Primožič in škofjeloški župan Miha Ješe. Slednji je dejal, da je to praznih stotih generacij bukovških šolarjev. 96 generacij je že končalo šolanje, vsega okoli tisoč učencev. Včasih je šolo obiskovalo do 90 učencev, danes jih je od 12 do 15, šola pa je bila vselej tudi središče vaškega življenja. »V nadaljevanje šolanja ste prinesli dobro znanje, to pa je vrednota, ki nam je nihče ne more vzeti,« je poudaril župan.

Na slovesnosti, ki so jo učenci in učiteljice pripravili v sodelovanju s starši in drugimi vaščani, so obiskovalci prisluhnili nekdanjemu učencu Radovanu Hrastu. Njegov oče Oskar Hrast je v bukovški šoli služboval med leti 1926 in 1948, Radovan pa je do druge svetovne vojne v njej opravil tri leta in pol osnovnega šolanja. Svojih šolskih let se spominja kot lepih. Resda je moral v šoli in v cerkvi vedno sedeti v prvi klopi vsem na očeh, saj je oče želel, da je najbolj priden. Bil pa je nemiren kot vsak drug otrok in se ni razlikoval od drugih. »Takrat si se razlikoval le po tem, ali si bil doma z Bukovščice ali s Pozirnega, Hudega Laza, Laškega ... Kruh, ki smo ga za malico nosili v šolo, je bil morda nekoliko debelejši pri bukovških otrocih,« se je šolskih let spominjal Radovan Hrast, avtor knjige Viharnik na razpotju, v kateri so zapisani tudi njegovi spomini na Bukovščico. Očeta Oskarja pa se spominja kot zelo strogega učitelja (otrok ni tepel, pač pa jih je za kazen »zapiral« po pouku), ki je zahteval veliko znanja, a je bil obenem pravičen. Poleg tega, da je bil učitelj, je bil tudi svetovalec vaščanom, nekakšen bukovščanski pravnik, pa seveda predan nosilec kulturnega življenja v vasi. V šoli je bila »pozornica«, kjer so imeli igre, nekatere so uprizarjali tudi na sosedovem seniku. Hrast se je s posebno nežnostjo spomnil tudi svoje mame Lojzke, odlične pevke, ki je igrala tudi na klavir. Na slovesnosti so se zahvalili nekdanji učiteljici in vodji šole Zofki Bernik, ki je v Bukovščici službovala skoraj štiri desetletja.