Obiskovanja gora si ne pusti vzeti

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. februar 2020 / 07:52

Planinski vestnik, najstarejša še izhajajoča slovenska revija, je te dni praznovala stopetindvajsetletnico, zadnjih osemnajst let pa ji pečat daje odgovorni urednik, Kamničan Vlado Habjan. Pogovarjali smo se o prelomnicah revije, približevanju mladim in kako ob obilici obveznosti ostaja zvest goram.

Prva številka Planinskega vestnika je izšla že davnega 8. februarja 1895, v vseh teh letih pa je za bogato vsebino, ki publikacijo uvršča med nepogrešljivi del narodnega bogastva in kulturne dediščine, skrbelo zgolj osem glavnih urednikov. Največ letnikov je uredil Tine Orel, in sicer kar trideset, že osemnajst let pa se kot odgovorni urednik pod Planinski vestnik podpisuje Kamničan Vlado Habjan. Njegov uredniški staž je tretji najdaljši, če pa bi prešteli vse številke in število strani, pa je zagotovo urednik, ki je na Planinskem vestniku pustil najmočnejši pečat.

Z gorami in pisanjem je povezan že vse življenje, pa vendarle je bila ponudba za funkcijo odgovornega urednika precejšnje presenečenje. »Še zelo dobro se spominjam svoje prve številke. Za Planinski vestnik sem pisal že prej, prav tako sem se pri prejšnjem uredniku zanimal za uredniško delo, a uredniški odbor, čeprav imenovan, takrat ni bil aktiven. Z vodstva Planinske zveze Slovenije so me jeseni leta 2000 povabili na razgovor in mi ponudili mesto odgovornega urednika. Zame je bil to precejšen šok, saj česa takega nisem pričakoval. Odločiti sem se moral v enem tednu, takšne priložnosti pa seveda nisem hotel zamuditi. Bili so zelo uvidevni in mi po uradni potrditvi v začetku leta 2001 dali devet mesecev za priprave. V tistem času sem formiral ekipo in zastavil vsebinsko in oblikovno prenovo revije. Zame je bilo vse na novo, kje dobiti članke, fotografije, kako pripraviti številko … Prva številka je izšla z veliko treme, kasneje pa je le steklo. Priprava revije je postala rutina, ki pa zaradi stalne pozornosti na aktualne vsebine niti ne bi smela biti,« pravi Habjan, ki je urednikovanje prevzel v času velikih sprememb, ki so se jim morali prilagoditi tudi (ali pa predvsem) tiskani mediji. »Največjo spremembo smo uvedli leta 2010, ko smo povečali format, z manjšega na velikost skorajda A4, kar nam omogoča objave večjih fotografij in večje možnosti raznovrstnega oblikovanja in preloma. Večkrat smo oblikovno spremenili podobo revije, ker je to pač nujno, nazadnje leta 2017. Pomembna novost je bila tudi uvedba t. i. sredice, notranje perforirane priloge, ki jo je možno iztrgati in uporabiti kot opis na turo oziroma izlet, kamor pač vabimo. To je rubrika, ki je zagotovo najbolj uporabna in priljubljena. Druga omemba gre načrtni skrbi izbire tem meseca, kjer poskušamo eno temo obravnavati z več vidikov. Omembe vredna je tudi digitalizacija vseh dosedanjih izdaj, vse od leta 1895 naprej, kar pomeni, da so vse vsebine javno dostopne na spletni strani,« pojasnjuje odgovorni urednik, ki ima v uredniški ekipi devet idej polnih sodelavcev. Skupaj si prizadevajo k branju privabiti tudi kar največ mladih bralcev. »Mladi berejo vedno manj, večina naših naročnikov pa je srednje in starejše generacije, ki jih tisto, kar zanima mlade, ne zanima preveč, zato je to za nas pravi izziv. Vsebine moramo usmerjati previdno, da vsakdo najde zase kaj primernega. Za mlado generacijo smo uvedli nekaj, veliko pa pišemo tudi o športnem plezanju, ki je med mladimi zelo privlačno,« še pravi o enem največjih izzivov, a ponosen doda, da imajo vendarle zelo zveste bralce in stalne naročnike.

Urednikovanje Planinskega vestnika terja svoj čas in energijo, pa vendarle je Vlado Habjan aktiven še na mnogih področjih. Že tretje leto je urednik Planinske založbe, občasno piše za Kamniški zbornik, piše tudi svoje knjige – tako vodnike kot leposlovje, sodeluje na okroglih mizah, je aktivni gorski reševalec Društva GRS Kamnik, rad fotografira, se posveča duhovnosti, predvsem pa je redni obiskovalec gora. »Tega si ne glede na obveznosti ne pustim vzeti. Zadnja desetletja sistematično raziskujem Vzhodne Alpe, ki so zahodno od Julijskih, saj, čeprav bo to videti neskromno, naše gore že dobro poznam.«