Sanjske ali navadne počitnice?

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 30. junij 2014 / 16:45

Otroci so v teh dneh že naštevali, kam vse bodo odšli na počitnice. Nekateri so bili tudi tiho. Iz povedanega in zamolčanega je bilo razbrati, da se bodo socialne in statusne razlike tudi tokrat pokazale v vsej svoji razsežnosti. Dobrodelnost ljudi (ponavadi tistih, ki sami nimajo veliko) bo poskrbela, da bodo otroci videli morje, ki ga sicer ne bi. Letos se jim bodo ponekod lahko pridružili tudi starši. Letovanja za otroke je država letos precej oklestila in tako pokazala svoj odnos do otrok. Tako kot smo že navajeni.

Ampak počitnice ostajajo za vse otroke. Za tiste, ki že sedijo na letalu in bodo nocoj spali v hotelu s petimi zvezdicami, in za one, ki jih bodo preživeli na bolj skromen način. Ni nujno, da bodo počitnice v tujih krajih kaj bolj doživete od drugih. Tako kot ni nujno, da so revne počitnice tistih, ki nimajo ponudbe »all inclusive«. Ljudje smo bitja navad. To, česar se navadimo, nam je blizu, to hvalimo, s tem znamo preživeti. Vprašanje je, kako bi bilo, če bi počitnice naenkrat zamenjali in bi jih revni preživljali kot bogati in obratno. Spremembe so nekaj najbolj strah vzbujajočega v tem našem malem svetu. Pa ne bi bilo slabo, če bi ta svet včasih malce pretresli kot stekleničko z zdravilno mešanico. Na dnu je usedlina, do katere sploh ne pridemo, če ne premešamo vsebine. Tako se zadovoljimo s požirki, ki imajo enak okus, enako barvo, enak vonj. Niso nam všeč, celo pritožujemo se, pa vendar ne naredimo ničesar.

Kaj nam vendarle prinašajo te naše navade? Zakaj niti ne poskusimo narediti drugače? Ne gremo kam drugam? Ne ostanemo kar doma, če nam je tam najlepše? Zakaj iz poletja v poletje delamo enako, čeprav nečesa ne maramo? To se mi zdi tako strašljivo v kratkem obdobju našega življenja – živeti neka tuja življenja. Vsi pravimo, da bi si privoščili sanjske počitnice, če bi vedeli, da so nam dnevi šteti. Pha. Ne bi si jih. Delali bi vse tisto, kar bi se od ljudi, ki umirajo, pričakuje. Iskali bi čudeže, odrešenike, zdravilne kapljice in zapravili ogromno tistega denarja, s katerim bi lahko preživeli sanjske dni nekje na plaži Mauritiusa. Tako in tako bi umrli. Zato je vseeno, kam vas bodo noge peljale to poletje. Bolj kot lokacija je pomembno to, da preživimo počitnice po svojih željah. Da delamo stvari, za katere nam sicer zmanjka časa. Da smo z ljudmi, s katerimi nam je lepo. Da se valjamo zjutraj na kavču in ga nadrobimo z drobtinami vseeno katerega kruha. Otroci radi pospravijo, ko je čas za to. Še rajši pa imajo nas, v različnih izvedbah. Sedaj je čas, da jim pokažemo razliko med delovno in počitniško izvedbo. Starši, ki še med dopustom ne morejo biti brez dela, niso ravno najboljša družba. Kvečjemu so deloholiki, ki se skrivajo za neštetimi opravili.

Mogoče sploh ne znajo biti z otroki niti ne vedo, kaj bi skupaj počeli. Saj ni treba nič posebnega. Otroci niso tako zelo zahtevni, kot mislimo. Tudi niso tako nesamostojni, kot radi rečemo. Oboje nas pelje stran od resnice. Otroci samo živijo. Imajo ta trenutek in ga vzamejo. Ne potrebujejo počitniškega urnika. Njihove sanjske počitnice so dnevi s prijatelji, s starši in s sorodniki. Odvisno od starosti. Starejši ko so, bolj prevladujejo prijatelji. Sanjske počitnice so jutra, ko ni treba v šolo. Je poležavanje na kavču. Temu se reče, da smo »na počasi«. Potem pa jih tako zbudi dan in ni strahu, da bi kavč postal njihov prijatelj. Razen če smo jih tako navadili. Starše bi med počitnicami moralo skrbeti samo v enem primeru: če otroci nimajo prijateljev. To je ena izmed najhujših stvari, ki se lahko zgodijo otroku. Vse drugo je hitreje rešeno in manj zapleteno. Včasih se starši o tem ne sprašujejo, dokler ni čas za druženje. Na ta čas radi pozabimo zaradi obveznosti. Med počitnicami pa to postane očitno. Sklepanje prijateljstev in druženje z vrstniki je del odraščanja. Tudi v ta del odrasli preveč posegamo. Otroci se morajo izuriti v tem, da si najdejo prijatelje po svoji izbiri. Naša naloga je samo, da imamo odprta vrata tudi za njihove prijatelje in da poskrbimo za bližino, če je oddaljenost prevelika in otroci premladi za prometne poti. Velika škoda se zgodi, če starši odrejamo, s kom se bo otrok družil in s kom ne, kajti naša merila niso njihova merila. In spet smo pri navadah in ozkem gledanju na svet. Premešajmo naša življenja. Sedaj je najboljši čas za to.