Od zbirališča domoljubov do potratne gostilne

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. junij 2014 / 16:44

Z gradnjo planinskih koč so bili postavljeni temelji za množičen razvoj planinstva pri nas. Postale so ne le varna zavetišča, pač pa tudi priljubljena stičišča srečevanj številnih generacij navdušenih planincev. Zaradi občutljivosti gorskega sveta pa je ob tem potrebno skrbeti tudi za njihov čim manjši negativni vpliv na okolje.

Prvo planinsko kočo na območju Slovenije je na Ledinah pod Triglavom leta 1894 postavilo Gorsko društvo Triglavski prijatelji, prva slovenska planinska organizacija. »V drugi polovici devetnajstega stoletja so nemške in avstrijske planinske organizacije v naših gorah začele postavljati koče, ki so bila bolj kot zavetišča namenjene utrjevanju nemške prevlade v naših gorah. Zato je bila tudi med glavnimi nalogami leta 1893 ustanovljenega slovenskega planinskega društva ohranitev slovenske podobe slovenskih gora, kar so dosegli tudi s postavljanjem koč,« pojasnjuje Elizabeta Gradnik, avtorica prejšnji teden odprte razstave o planinskih kočah v Slovenskem planinskem muzeju.

»Odprtja prvih slovenskih koč so bila prava narodna manifestacija, s streli iz topičev, pokanjem možnarjev, slavoloki, mlaji, okrašenimi vozovi, vznesenimi napisi. Ko so odpirali Vodnikovo kočo, je bil pred Bohinjsko Bistrico postavljen slavolok, na katerem je pisalo: 'Pozdravljamo vas, planinski sini, ki delujete v slavo domovini.'«

A predvsem so bile že od nekdaj predvsem drugi dom mnogim plezalcem. »Nekateri oskrbniki, na primer družina Torkar, ki je v obdobju med obema vojnama kar dvajset let oskrbovala Aljažev dom, so skoraj starševsko skrbele za mlade skalaše, ki so takrat intenzivno plezali. Zbujali so jih ob pol štirih zjutraj, po turah jim je Jože z mizarskim klejem mazal ozebline, Minka jim je sušila premočena oblačila in stregla s toplo juho in kuhanim vinom.«

Razcvet planinstva po drugi svetovni vojni

Mnoge koče so bile med prvo in drugo svetovno vojno izropane, porušene in požgane. Po drugi svetovni vojni so jih obnavljali in kaj kmalu se je tako število koč kot obiskovalcev močno povečalo, saj je prevladala miselnost, da je treba čim več ljudem omogočiti izlete v gore. »Država je takrat spodbujala množično hojo v gore tudi zaradi politične situacije, kakršna je bila, saj je želela svoje prebivalce obdržati v dobri fizični kondiciji,« dodaja Gradnikova.

Število postojank se je skokovito povečalo predvsem po letu 1956, danes jih imamo tako 177, medtem ko jih je bilo še leta 1912 le 29. Enako se je zgodilo s številom obiskovalcev, ki jih je danes okoli 1,4 milijona letno.

Množičnost postaja problem

In prav množičnost obiska v zadnjih letih postaja problematična. »Četrtina evropskega turizma se dogaja v Alpah in tudi gorniški turizem je podvržen pravilom trga in zaslužka. Pri nas imamo kot že rečeno 177 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli 6 tisoč ležišči in skoraj milijon in pol obiskovalci letno. Gore pa so, če drugega ne, naravni rezervat pitne vode. Odpadne vode iz koč, ki nastajajo z uporabo sanitarij, med kuhanjem, pranjem in čiščenjem, lahko resno ogrozijo njeno kakovost,« svari Gradnikova. Gorski svet ogrožajo tudi dizelski agregati, s katerimi si številne koče še vedno zagotavljajo energijo, hrupni helikopterji, ki dostavljajo hrano, greznice, ki jih še vedno praznijo v kotanje blizu koč in blato, ki ga po končani sezoni raztresejo po pobočjih.

Rešitev je v skromnosti

»Ljudje smo vedno bolj okoljsko ozaveščeni, obstaja pa tudi veliko zelo dobrih in učinkovitih rešitev,« je vendarle optimistična Gradnikova. »Za sožitje planinske koče in gorske pokrajine lahko poskrbimo z ustrezno gradnjo, zmanjševanjem odpadkov, čiščenje odpadnih voda ... Smer je vrnitev k skromnosti, vodilo pa, da ima ekologija prednost pred profitom.«

Veliko lahko storijo planinske organizacije, pravi Gradnikova. »Tako ne gradijo koč niti ne povečujejo prenočitvenih zmogljivosti, ampak da vlagajo v obstoječo oziroma energetsko racionalno nadgradnjo že obstoječih; da postavljajo čistilne naprave za odpadno vodo, menjajo dizelske agregate z naravi prijaznejšimi viri energije, omejujejo ponudbo in udobje, zmanjšujejo hrup z omejevanjem helikopterskih preletov ... in seveda ozaveščajo obiskovalce, oskrbnike in lastnike koč.«

Mnogo pa lahko k izboljšanju stanja prispevamo tudi obiskovalci sami, doda realistično. »Tako da pričakujemo skromno udobje in postrežbo, da spoštujemo hišna pravila, da varčujemo vodo in energijo, prinašamo polena za kurjavo in lastne rjuhe, svoje smeti pa sami odnašamo v dolino.«