Jeseniška kulturna mavrica

Besedilo: Ahmed Pašić
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. junij 2014 / 16:47

Že osmič zapored so jeseniška kulturna društva nastopila na Kulturni mavrici. Različni plesi, recitacije, petje in glasba so popestrili deževen petek, tako obiskovalci kot tudi nastopajoči pa so uživali v prijetni atmosferi. Slika je jasna: prireditev mora prerasti lokalne okvire in postati eden bolj odmevnih dogodkov v regiji.

Bila je sobota, ko smo se z družino peljali mimo Beljaka. Nebo je bilo temno, grozili so oblaki in v daljavi smo že videli nastajajočo nevihto. Kmalu je začelo silovito deževati, vendar se je dež hitro ustavil, potem pa so se na nekaj mestih hkrati pojavile mavrice. Najbolj nas je impresionirala dvojna mavrica, ki se je oblikovala nad nakupovalnim centrom Atrio. Vsa družina je uživala v tem trenutku, saj nikoli prej nismo videli dvojnega kontrasta lepih barv v naravi. Ko smo se peljali nazaj proti Gorenjski, sem se z nasmeškom spomnil prireditve na Jesenicah, ki se je zgodila dan prej.

V petek, 13. maja, se je v Športni dvorani Podmežakla v organizaciji Zavoda za šport in Mladinskega centra Jesenice zgodila že osma Kulturna mavrica. To je tradicionalna prireditev, na kateri nastopajo jeseniška kulturna društva, na koncu pa nastopijo še glasbeniki. Idejna zasnova je bila približati različne etnične skupnosti v mestu in na enem prostoru prikazati kulturno bogastvo, ki živi v sožitju že nekaj desetletij. Ideja se je dobro prijela in vsako leto prireditev raste, tako v kvantitativnem kot kakovostnem smislu. Tudi tokrat so nastopili Kulturno umetniško društvo Triglav Slovenski Javornik – Jesenice, Makedonsko kulturno društvo »Ilinden« Jesenice, Kulturno športno društvo Hrušica s svojo folklorno skupino »Juliana«, Kulturno pevsko humanitarno športno društvo »Vuk Karadžić« in Kulturno športno društvo Bošnjakov »Biser« Jesenice. Na odru so se predstavile srbske pesmi, bošnjaška folklora, slovenski in makedonski plesi, celoten program pa je povezovala simpatična Ana Pirih, na koncu pa je s svojim lepim petjem vse skupaj popestrila Amina Majetić z Revival Himusik Bandom. Bili smo priča resnični mavrici, ki odseva in ponazarja kulturno bogastvo Zgornjesavske doline. Ljudje so bili nasmejani, v dvorani je prevladovala pozitivna atmosfera. Videl sem veliko otrok in mladih, kar je zelo dobro, saj je podmladek za prihodnost zagotovljen.

Mislim, da je prireditev prišla do točke, ko bi se morala razvijati prek lokalnih okvirov. Lahko bi postala regijska prireditev, kjer bi se predstavila kulturna društva iz širše okolice, v program pa bi lahko vključili še defile narodnih noš. Tako bi dogodek postal zanimiv tudi za ljudi iz Kranjske Gore, Radovljice, Žirovnice, Kranja in z Bleda. Potencialno bi lahko privabil tudi turiste, ki so na obisku gorenjskih turističnih znamenitosti. Takšne prireditve so v tujini zelo obiskane, kar posledično prinese tudi zaslužek gostincem, hotelirjem, turističnim društvom in trgovcem. Eden takšnih primerov je New York, ki letno privabi prek petdeset milijonov turistov z vsega sveta ravno zaradi svoje bogate kulturne in zgodovinske ponudbe. Vsako leto organizirajo dneve Svetega Patrika, na katerem se tradicionalno predstavi irska skupnost. Vse mesto se pripravlja, povsod so irske zastave, zelena barva in deteljice, vrhunec pa doseže s sprevodom po Manhattnu. Dogodek je star več kot 250 let in ogleda si ga več kot milijon ljudi iz številnih držav.

Kulturno mavrico bi bilo možno razširiti tako, da bi se k sodelovanju povabila tudi druga kulturna društva iz regije. Tako bi lokalni dogodek postal regionalni, kasneje pa bi se lahko razvil tudi v meddržavni projekt, saj so Jesenice blizu Italije in Avstrije. Zakaj se recimo prihodnje leto ne bi na odru poleg jeseniških društev predstavila še društva iz Radovljice, Nakla, Gorij? Čez dve leti pa bi lahko povabili še društva iz bližnjega Trbiža in Beljaka. Mogoče je bila dvojna mavrica tisti dan simbolično sporočilo, da se gre čez mejo zaradi kulturnega sodelovanja z Avstrijci. Lahko bi se povabila tudi zamejska kulturna društva. Predvidevam, da bi bili obiskovalci navdušeni nad tem, kar bi pokazali tudi drugi, saj bi italijanski in avstrijski plesi ter predstavitve drugih gorenjskih društev popestrili kulturno ponudbo na odru, po prireditvi pa bi se sklepala nova prijateljstva, ki bi zagotovo vodila k dodatnim načrtom in idejam. Posledično bi prireditev rasla, bilo bi več obiskovalcev, sama ponudba dogajanja pa bi ponesla kulturno mavrico v nove dimenzije.

Če bi se intenzivno delalo in iskreno pristopilo k načrtu, verjamem, da bo sodelovanje z drugimi gorenjskimi kulturnimi društvi in sosedi nekega dne tisto dvojno mavrico pri Beljaku spustilo tudi do jeseniškega odra.