Medvrstniško nasilje v šoli

Za boljšo šolo (59)

V naših šolah je veliko medvrstniškega nasilja, o katerem neradi in premalo govorimo. To ugotavljajo šole, kjer izvajajo anonimne ankete o odnosih med učenci in se na razrednih urah veliko pogovarjajo o medvrstniških odnosih. Fizičnega nasilja, ki je od daleč vidno in slišano, je mnogo manj od verbalnega in psihičnega. Da so otroci izredno žaljivi med seboj, lahko opazimo že v vrtcu. Če štiriletni otrok žali in ponižuje svojega vrstnika, se do njega grobo in nasilno vede, lahko sklepamo, da se je takšnega vedenja navzel in naučil v svoji družini. Zato bi morali že v vrtcu ogromno časa nameniti učenju lepega vedenja in potem s sistematičnim vzgojnim programom nadaljevati prva leta osnovne šole. Žal prvo triletje devetletke v učnem načrtu nima predvidenih razrednih ur, da bi se učitelji res lahko posvetili samo vzgojnim problemom. Mišljeno je, naj učitelji pri drugih predmetih iščejo teme in učne vsebine, ki so povezane z vzgojo.

Pa ni dovolj samo govoriti o primernem vedenju, potrebni so vsakodnevni treningi, če hočemo otroke naučiti pozdravljanja, zahvaljevanja, izrekanja prošenj, pozornosti in uvidevnosti ter strpnosti. Veliko otrok ne obvlada osnovnih veščin primernega vedenja. Ure in ure ponavljanja in utrjevanja navad bi bilo potrebnih, da bi otroci usvojili in sčasoma ponotranjili pravila lepega vedenja, ki bi ustvarjalo prijetno šolsko klimo in spodbujalo dobre medsebojne odnose. Tako pa učitelji hitijo z učno snovjo in je škoda vsake minute za tovrstne treninge in učenje.

Nedavno sem gledala igrano dokumentarno oddajo o ponovnem uvajanju Konfucijevih načel dobre vzgoje v kitajske šole in prepričana sem, da bi takšne vzgojne pristope potrebovali tudi pri nas. Program, ki bi učil vrline plemenitega značaja. Glede na to, da je naša šola predvsem storilnostno naravnana in nas zanimajo samo znanje in učni dosežki, spregledujemo najpomembnejše komponente razvoja mladih ljudi – to je človečnosti, sočutnosti, strpnosti in pripravljenosti za medsebojno pomoč. Ker se v naših šolah ves čas mudi z učno snovjo, učitelji kot vzgojitelji lahko samo opozarjajo otroke na neprimerno vedenje in jih kaznujejo ali pa ga preprosto spregledajo, saj vedo, da bodo imeli z razčiščevanjem konfliktov samo kup dodatnega dela

Veliko otrok je že v osnovni šoli navajenih in prepričanih, da medsebojno žaljenje, zaničevanje, posmehovanje in norčevanje ni nič posebnega oz. je to nekaj vsakdanjega in povsem normalnega. Če se s takšnimi otroki malo bolj poglobljeno in odkrito pogovoriš, priznajo, da se sami ne počutijo dobro, kadar se znajdejo v vlogi žrtve. V takšnem šolskem okolju in pogosto tudi družinskem, odraščajo naši otroci, in to že dolga desetletja brez vzgoje, zato se ne smemo čuditi, da odraščajo v egoistične, samovšečne, brezobzirne in koristoljubne posameznike, ki bodo ali že krojijo naše družbeno okolje in razmere.

Kako smo veseli, ko naletimo na prijaznega uslužbenca, ki nam je pripravljen ustrežljivo pomagati in svetovati. Ne pričakujemo več, da bi moralo biti takšno vedenje vsakdanji pojav. Premalo se zavedamo, kako usodnega pomena za našo prihodnost sta pomanjkljiva družinska in šolska vzgoja, in upravičeno pričakujemo, da bodo napovedane spremembe šolskega sistema zajele tudi vzgojno delovanje šol, poenotile vzgojne načrte in se spoprijele z medvrstniškim nasiljem.