Začelo se je s staro prešo

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 20. januar 2020 / 17:05

V svoji hiši na Muravah Milan Čemažar ureja zbirko starih predmetov, ki jih je začel zbirati pred četrt stoletja. Zbirko neprestano dopolnjuje s predmeti, ki komu postanejo odveč, sam pa jih restavrira in jim določi njihovo mesto v dveh velikih prostorih v hiši, ki spominjata na lepo urejen muzej.

Murave – Zbirateljsko strast je pri Milanu Čemažarju vzbudila stara preša, ki jo je našel v Suši, ko je pomagal pri gradnji novega hleva. »Med ostanki starega hleva je mojo pozornost pritegnil del lesene preše. Toliko časa sem brskal po kupu ostankov lesa, da sem zbral vse dele, jo doma sestavil in primerno zaščitil,« se spominja Milan Čemažar in priznava, da je to še vedno najljubši predmet v njegovi zbirki. Najbolj dragoceni pa sta mu dve sliki s križevega pota Podrošt–Sorica, ki sta našli mesto v dnevni sobi. »Čeprav sta bili tako obledeli, da sta bili že skoraj nerazpoznavni, se ju je tašča spomnila in mi ju prinesla, sicer bi končali med kurjavo. Dal sem ju restavrirati in izkazalo se je, da gre za deli slikarja Ivana Groharja.« Pred uničenjem in pozabo pa je rešil še številne druge zanimive predmete, ki jih danes ne uporabljamo več, zato mnogi v njih vidijo le »staro šaro«, Milan Čemažar in njegova žena Breda Čemažar pa dragocen spomin na nekdanje čase.

Ti predmeti zdaj napolnjujejo dve veliki sobi v njuni hiši, zbirka pa obsega tako predmete, ki so jih včasih uporabljali pri delu na polju in v gozdu kot v gospodinjstvu, pa tudi orodje, ki so ga potrebovali obrtniki v šiviljskih, čevljarskih in mizarskih delavnicah. Po stenah je mogoče občudovati lepo ohranjene in restavrirane konjske komate in volovske jarme, pod njimi ima lično zložene stare šivalne stroje, kovaške in tesarske pripomočke, radijske sprejemnike, kolovrate ... Vsak predmet pripoveduje svojo zgodbo tudi o tem, kako se je znašel v Čemažarjevi zbirki. »Znanci in prijatelji vedo, da zbiram stare predmete, zato me pogosto pokličejo, preden kakšno stvar zavržejo. Tako me je pred časom poklical znanec z Žetine, ki je ob prenovi strehe naletel na star kolovrat in mi rekel, naj ga pridem iskat v pol ure, sicer bo končal v smeteh.« Zato se je takoj odpravil po omenjeni kolovrat ter ga popravil, očistil in ustrezno zaščitil. »Nekdanji lastnik ga po obnovi sploh ni prepoznal,« se je zasmejal in dodal, da mu je bil tako všeč, da si je zaželel, da bi mu ga vrnil. »A tako ne gre, zdaj je del moje zbirke,« se namuzne Milan Čemažar.

Zanimiva zgodba je povezana tudi s suknjičem, ki ga je gospa iz Škofje Loke podarila Andreju Derlinku iz Društva Rovtarji, katerega član je že od začetka tudi Čemažar. »Kolegu je bil suknjič premajhen, zato ga je dal meni, da bi ga uporabljal na tekmah v smučanju po starem, ki se jih udeležujemo člani društva. Ko sem doma natančneje pogledal našitek na zavihku ovratnika, pa sem ugotovil, da ga je izdelal moj stari oče, ki je bil krojač.« Na našitku namreč piše Janko Čemažar, krojaštvo Javorje – p. Poljane. Kljub temu da je suknjič star že nekaj desetletij, je zelo lepo ohranjen in je videti, kot bi ga nedolgo nazaj ukrojili posebej zanj. Kot član Društva Rovtarji je seveda tudi navdušen zbiralec starih smuči, v svoji zbirki ima ta čas vsaj sto parov, ocenjuje Čemažar. Najstarejše so stare okrog devetdeset let, a so kljub temu najbolje ohranjene, je ponosen. Žalosti ga, da te stare smuči večinoma končajo v ognju, zato jih kupuje predvsem na tekmah v Avstriji.

Starih predmetov sicer ne kupuje načrtno, je pojasnil Čemažar, zato tudi ne obiskuje bolšjih sejmov z namenom, da bi širil svojo zbirko. »Na teh sejmih bolj iščem nasvete, kako zaščititi predmete, ki jih dobim od prijateljev in znancev, ki vedo, da jih zbiram.« Preden predmet konča v njegovi zbirki, pa najprej oceni, ali ga je sploh smiselno ohraniti. Najstarejši predmet, ki ga hrani Čemažar, je star mlinček za kavo, na katerem je letnica 1876. Ponosen pa je tudi na staro masivno omaro, ki jo je našel v Prekmurju. Ta čas pa se že skoraj eno leto ukvarja z restavriranjem lesene skrinje, na kateri je letnica 1760. In čeprav je njegova zbirka že precej obsežna, jo bo tudi v prihodnje vestno dopolnjeval, je zatrdil Čemažar. »Hiša je velika, prostora imam še dovolj,« se nasmeje. Svojo zbirko z veseljem pokaže vsem, ki jih to zanima, v njegovi hiši so vedno dobrodošli tudi učenci javorske šole. »Tako spoznajo predmete, za katere niti ne vedo več, za kaj se uporabljajo,« je zadovoljen Čemažar.