Ko sovraštvo nadomesti ljubezen (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 5. december 2013 / 23:00

»Že takrat je pričel delati načrte o tem, kako me bo okradel in mi odvzel vse, tudi tisto, kar je bilo povsem moje.«

Eriki je šla beseda vedno teže z jezika. Spomini na skupna leta, na mladost, na ljubezen, na katero so jo še zmeraj vezali topli in neokrnjeni spomini, so postajali vedno bolj mučni in boleči …

Erika se z nostalgijo spominja večerov, ko so bili še otroci in poslušali babičine zgodbe. Res je bilo, da je bilo življenje v medvojnem času težko, večkrat so bili lačni kot siti, vseeno pa je bilo v družini zadosti složnosti, trdnih in klenih medsebojnih odnosov, kar je pripomoglo, da so laže preživ­ljali vzpone in padce zaradi udarcev 'od zunaj'.

Preden sva nadaljevali pogovor o njeni usodi, je Erika še dodala: »Še zmeraj se dogaja, da so starejše populacije bolj 'gor vzete' kot mi, malo mlajši. Recimo moja starša: res je, da sta ostala tik pred upokojitvijo brez službe, a imata kar nekaj danega na stran, za vsak slučaj, če ju življenje privije. Drži sicer, da večino zaloge hranita za sestro, ki je laična misijonarka in nima v bistvu ničesar, ne plače ne delovne dobe. Pa poglejte mene: imam na plečih bivšega moža, svoje kredite in tudi njegove stroške, ker se noče izseliti. Pa dva otroka – njune šolske obveznosti, ki ne bodo poceni, me še čakajo. Od 1200 evrov, ki jih zaslužim, odštejem čez 730 evrov za kredite, potem si lahko predstavljate, koliko mi ostane. Bila bi takoj »za«, da hišo prodamo, a mi bivši vse kupce odžene, rekoč, da bodo s hišo kupili tudi njega. Še zmeraj živi v spodnjem nadstropju, kjer je, milo rečeno, zajedavec, saj ne prispeva nič za stroške.«

Potem se spet osredotočiva na »vrstni red« dogodkov, ki so sledili skoku čez plot. Erika pravi, da je njena zgodba taka kot mnoge druge, ki jim na enak način kot njej nažira življenje bivši partner in ga spreminja v pekel.

»Si predstavljate, kako mi je bilo, ko so me začeli opravljati? Boris se je iz neke čudne žlehtnobe začel kazati na vseh možnih krajih s to svojo, ta novo. Ko sem ga nekoč, ko je po dolgem času ostal doma, privila, naj mi pove, kaj se dogaja, mi je odgovoril, da je vse res, kar sem slišala, da pa se naj sprijaznim s tem, da je hiša njegova, da nimam do nje pravice in da se bom morala izseliti. Mislila sem, da me bo kap od hudega. Strmela sem vanj, srce se mi je krčilo od vsega hudega, nisem mogla verjeti, da je pred menoj človek, s katerim sem se zavezala v ljubezni, v dobrem in slabem. Počutila sem se, kot bi strmela v popolnega tujca. Oba otroka sta imela norice, bila sta zelo naporna, jaz pa sem hodila naokoli, kot bi bila mesečna. Kilogrami so kar polzeli z mojih kosti, bila me je sama kost in koža. Nova služba, ki sem jo z muko in težavami opravljala, ni prenašala polovičarstva. Šef me je poklical k sebi in mi prijazno, na štiri oči, predlagal, da se ji za nekaj časa, dokler otroka ne odrasteta, odpovem. Osramočeno sem sklonila glavo, nisem se mogla zadrževati, povedala sem mu, da v bistvu otroka nista kriva, da imam druge probleme. Bil je zelo človeški, ne vem, kako bi bilo, če mi ne bi pomagal. Nemudoma je poklical ženo, ki je bila odvetnica, in jo prosil, če mi lahko za »ugodno ceno« ponudi pravno pomoč. To se je res zgodilo. Že po prvem srečanju sem se malo bolje počutila, ko mi je zatrdila, da me mož nikakor ne more vreči iz hiše, da so še drugi načini, s katerimi lahko dokažem, da sem pokrivala več kot polovico stroškov, kreditov in drugega, ko se je gradilo. Naj ob tej priložnosti vsem mladim, ki so tik pred tem, da zaživijo skupaj, položim na srce, naj vsa vprašanja, ki se tičejo denarja in premoženja, uredijo, ko je še čas. Ljubezen gor ali dol, kasneje, če kaj zaškripa, težave veliko laže rešujejo, če imajo to urejeno.«

Redkokatera vojna povzroča toliko gorja kot vojna med človekoma, ki sta se nekoč ljubila, čustva pa se potem spremenijo v zagrizeno sovraštvo. Še dobro, da Boris ni nikoli imel namena izsiljevati z otrokoma. Erika si ne predstavlja, kako bi bilo še v tem primeru.

»Ko sva padla v kolesje inštitucij, je bilo grozno. Na banki sem zaprosila za polletni odlog plačevanja obrokov kredita, ker so bili stroški razveze in delitve premoženja tako visoki.

»Nekoč, ravno je prišla na obisk sestra iz misijona, sem šla z otrokoma domov za nekaj dni. Kljub vsej tragičnosti situacije, v kateri sem se znašla, sem bila vesela, da sta se starša malo spremenila. Zlasti očetu je bilo žal, da je ravnal brezglavo in zeta zasipaval z darili, namesto da bi – od parcele, manjše vsote denarja in še česa – dajal meni. Teden dni dopusta je bil pravi balzam za mojo dušo. Ker mi je vmes zmanjkalo čistih oblačil, sem se usedla v avto, da bi se odpeljala ponje domov. A ključ, kot zakleto, ni odklenil vhodnih vrat! Šla sem okoli hiše, tam je bilo namreč okno od shrambe, na njem je bila sicer mreža, ki se jo je dalo sneti. Nekako se zrinem skozi in stečem po stopnicah v stanovanje. Tam me dočaka drugi šok! Povsod po kavču in na stolu so ležala ženska oblačila, spodnje perilo, čeprav ni bilo nikogar, je bila televizija vklop­ljena, računalnik pa tudi. Mimogrede se dotaknem miške, potem pa na ekranu zagledam golo žensko figuro, ki skriva obraz med dlanmi. Noge so se mi zašibile, nagonsko sem zaslutila, da je to ona, moja namestnica. In res! Ni minilo deset minut, ko se prikaže iz spalnice, še vsa mačkasta, ter me nadere, kaj delam v »njenem« stanovanju! Verjemite, vse sem izpustila iz rok, zakadim se vanjo, jo poderem na tla in toliko časa mlatim po njem, dokler mi ni pošla sapa. Cvilila je in kričala, toda nihče naju ni slišal, saj so bila okna zaprta. Izbila sem ji tudi zob, poruvala nekaj las, nič mi ni žal zato, potem pa vso njeno kramo zmetala čez balkon na tla. Grozila je s policijo, pa sem še pravočasno zagrabila njen telefon in ga vrgla v stranišče. Potem sem kar sama poklicala policijo in prijavila tatove, ki da kradejo po hiši. Policija je res prišla, seveda so vedeli, koliko je ura, saj so poznali moža, ne nazad­nje pa tudi mene. Tisto cipo pa sploh! Vse so popisali, mi zagrozili, da me bodo odpeljali s seboj, ker sem še kar naprej sopihala, a me potem niso. V tistem se je na pragu prikazal tudi Boris, zmerjal in kričal, da me bo ubil, policisti so ga povabili ven, na dvorišče, kjer se je umiril. Žal se je potem na sodišču zgodilo, da so, ko so bili klicani za priče, »pozabili«, kaj je mož grozil.«

Boris je na to, da otroka ostaneta pri Eriki, zlahka pristal. Le pri hiši se je zataknilo, saj je vztrajal, da je njegova, da Erika ni zanjo ničesar prispevala. Na srečo so bančni izpiski dokazovali, da je bila ona plačnica vseh položnic, četudi so bile te napisane na njegovo ime.

»Po več kot dveh letih napornih srečanj tako na sodišču kot tudi pod lastno streho smo le sklenili dogovor, da hiša ostane meni in otrokoma, njemu izplačam delež, nakar se bi moral izseliti. Vzela sem hipotekarni kredit pri neki tuji banki, doma ga nisem dobila, ter ga izplačala. Ni dovolil, da bi mu denar nakazali na račun, prinesti sem mu morala gotovino. Ko sem mu izročila kuverto, se je začel smejati, potem pa je bankovce raztresel po kavču in se vrgel na »denarno podlago«. Nakar mi je rekel, naj si kar mislim, da se ga bom znebila, slekel hlače in z zgovorno kretnjo nakazal, kaj si misli o meni.«

(Konec prihodnjič)