Optimističen tudi po nesreči

Največja želja 22-letnega Aljoša Habjana iz Selc, ki je pred pol leta ob nesrečnem skoku v morje postal tetraplegik, je, da bi zaživel čim bolj samostojno življenje. Kljub hudi nesreči je ohranil nasmeh na obrazu, a priznava, da pridejo tudi težki trenutki. Takrat nekdanji plavalec, ki je užival tudi v nogometu in košarki, zapre oči in se, vsaj v mislih, znova zapodi za žogo …

Bil je 25. junij 2019, ko se je življenje Aljoše Habjana iz Selc obrnilo na glavo. Tisti večer je nekdanji plavalec kranjskega Triglava in reševalec iz vode, ki ga je študij kineziologije pripeljal v Koper, preživel na plaži v družbi prijateljev. »Praznovali smo 'cimrov' rojstni dan. Drugega se ne spomnim. Zbudil sem se v bolnišnici,« pripoveduje Aljoša, ki so mu kasneje prijatelji opisali nesrečni dogodek, ob katerem je postal tetraplegik. Okoli polnoči so se odpravili na nočno osvežitev v morje, vanj se je Aljoša pognal s koprskega pomola. Od tam je sicer že skakal, vendar pa je bila gladina morja usodnega večera zaradi močne oseke zelo nizka. Prijatelji so ga izvlekli iz vode in poklicali reševalce, ki so ga odpeljali v izolsko bolnišnico, od tam pa na operacijo v ljubljanski klinični center. »Toliko so mi povedali, prav podrobno me pa niti ni zanimalo. Kar se je zgodilo, se pač je. Nesmiselno se je sekirati. Treba je gledati naprej,« pravi Aljoša, ki je kljub hudi nesreči ohranil optimizem in veliko vnemo, saj si želi, da bi v rehabilitacijskem inštitutu Soča čim bolj okreval.

Po nesreči in enem dnevu kome se je zbudil v ljubljanskem kliničnem centru. »Malo je čudno, ko se skušaš premakniti, pa ne gre. Vedel sem, da se je moralo nekaj zgoditi, da sem verjetno skočil v vodo. Utrpel sem zlom petega vretenca in poškodbo hrbtenjače ob šestem in sedmem vretencu,« je razložil Aljoša, ki je kot absolvent kineziologije, vede o gibanju človeškega telesa, situacijo dobro poznal.

Vesel vsakega napredka

V prvih mesecih rehabilitacija ni bila intenzivna, saj je zaradi bolezni in preležanine nekaj časa preživel na infekcijski kliniki, v zadnjih mesecih pa ima na Soči vsakodnevno tri vrste terapij: poleg fizioterapije še respiratorno in delovno terapijo, pri kateri trenira oblačenje majice in vaje za motoriko, da bo lahko čim bolj samostojen. Sledita kosilo in počitek v postelji. Vesel je vsakega, tudi najmanjšega napredka, ki ga prinese rehabilitacija. Sprva od prsi navzdol ni čutil ničesar. Bil je tako šibek, da je komaj dvignil roko, a se mu je sčasoma uspelo okrepiti. »Ramenski obroč je še kar gibljiv. Rok ne morem iztegniti, saj triceps ni v redu, jih pa zahvaljujoč bicepsu lahko pokrčim. Prste čutim, a jih ne morem premakniti. Čutim tudi dotik na levi nogi. Res si želim čim bolj okrevati. Bolj kot ne cel dan razmišljam o tem. Poskušam premakniti kaj, česar do tedaj nisem. Na začetku je bil napredek res hiter. Vsako jutro sem najprej preveril, ali morda kaj več čutim. In skoraj vsak dan tudi sem, a se potem to sčasoma upočasni in je kar malo neprijetno, ko kljub trudu nekaj časa ni zaznati opaznejšega napredka. Vendar pravijo, da so taka nihanja običajna in da je pač enkrat napredek hitrejši, drugič pa počasnejši. Menda je časa za napredek dve leti, nekateri pravijo, da tri,« je razložil Aljoša, ki tako ves trud usmerja v rehabilitacijo. Upa, da bo nekoč imel dovolj moči v rokah, da bo poleg električnega lahko uporabljal tudi voziček na ročni pogon, ki je zložljiv in enostavnejši za uporabo, ob kateri bi se še dodatno krepil.

Za večjo samostojnost že uporablja različne pripomočke. Med obroki ima na dlani posebno držalo za pribor, telefon ima opremljen z nosilcem, ki ga natakne na roko. Tako ima dostop do interneta in družabnih omrežij. Sedaj že zmore odpisati na sporočila, tipkanja se loti s členkom mezinca. Občutek, da ne potrebuje pomoči čisto pri vsaki stvari, je, kot pravi, zelo dober.

Aljoševa mati Anita pove, da je njen sin že od nekdaj zelo pozitivno naravnan. Da ne bo nikoli potarnal, če pa že, pa to stori prijazno. Kljub optimizmu pa pridejo tudi težki trenutki. »Rad sem bil zunaj in se ukvarjal s športom, zato se ni bilo lahko sprijazniti, da košarke in nogometa ne bo več. Včasih zamižim in si predstavljam, da znova igram ...«

Aljoševo zgodbo delil tudi Luka Dončić

Aljoša se bo iz Soče vrnil predvidoma spomladi. Starša ob družinski hiši že urejata invalidu prilagojeno stanovanje, ki bo opremljeno tudi z dvigalom. Za Habjanove bo finančni velik zalogaj tudi nakup ustreznega transportnega vozila, v katerega se bo Aljoša lahko zapeljal z elektromotornim vozičkom, ki tehta krepko čez sto kilogramov. Nadvse hvaležni so za pomoč, zbrano na dobrodelnih prireditvah na Selškem, z donacijami so se odzvala podjetja, prijatelji in sodelavci staršev …, v zadnjem času pa odmeva vseslovenska akcija, ki jo je sprožil Plavalni klub Triglav Kranj v sodelovanju s Slovensko karitas. Akcijo so poleg znanih športnikov podprli tudi številni drugi znani Slovenci, na Aljoševo zgodbo in zbiranje pomoči pa je prek Instagrama opozoril celo košarkar Luka Dončić. Zbiranje donacij prek SMS-sporočil s ključno besedo ALJOSA5 na 1919 bo predvidoma potekalo do 1. februarja, še pred tem pa bodo jutri na mednarodnem plavalnem tekmovanju Boštjanov Dr. Fig v Kranju Aljoševima staršema predali simbolični ček z do tedaj zbranim izkupičkom. Denarno pomoč še vedno zbira tudi Župnijska karitas Železniki (Trnje 23, 4228 Železniki) na računu SI56 0700 0000 1031 394, s pripisom ZA ALJOŠA.

Aljoša pravi, da je dobrodelne akcije spremljal preko družabnih omrežij in da kar ni mogel verjeti, kdo vse se je odzval in da bo deležen tolikšne pomoči. Veseli se vrnitve v domače okolje in z zanimanjem spremlja urejanje stanovanja, v katerem bo skušal zaživeti čim bolj samostojno. »Kljub situaciji, v kateri sem se znašel, se moj pogled na življenje ni kaj dosti spremenil. Če bi še kdaj imel možnost skočiti v vodo, bi to storil, saj sem v tem užival.«