Ohraniti želijo soriško narečje

V Sorici in okolici se je po koncu 13. stoletja z naselitvijo podložnikov freisinških škofov iz Tirolske razvilo tudi edinstveno narečje oziroma govor, ki so ga govorili le na tem območju in ga peščica najstarejših domačinov govori še danes. V nastanek in kasnejši razvoj nekdanjega soriškega narečja so se poglobili raziskovalec dr. Miha Markelj, Soričan Boris Jensterle in ameriški jezikoslovec Andrew D. Hoffman.

Potem ko je Sorico lani jeseni na povabilo mladega raziskovalca iz Železnikov dr. Mihe Marklja obiskala skupina tujih profesorjev in študentov, ki so bili še posebej navdušeni nad dejstvom, da je v podratitovških vaseh nekoč obstajal edinstven, sedaj že skoraj pozabljen jezik, je bil v zadnjih mesecih ta deležen posebne pozornosti. Markelj, sicer velik poznavalec tirolske naselitve soriškega območja, se je namreč takrat povezal z lingvistom Andrewem D. Hoffmanom z Univerze Penn State v ZDA, ki raziskuje nekdanja germanska narečja v alpskem prostoru in trenutno gostuje na Univerzi v Gradcu. Po ponovnem srečanju februarja letos sta se skupaj z domačinom Borisom Jensterlom odločila podrobneje raziskati nekdanje soriško narečje s pomočjo izvedbe polstrukturiranih intervjujev med starejšimi prebivalci, s čimer so ugotavljali, v kolikšni meri se je nekdanja govorica oz. jezik ohranil.

Na podlagi ugotovitev so vsi trije avtorji že pripravili članek z zgodovinskim orisom nastanka in kasnejšega razvoja narečnega jezika, sedaj znanega kot dajnarska govorica oz. »drfaška špraha«, ki bo objavljen jeseni v novi številki Železnih niti. »Naš namen je bil pokazati, zakaj se je tu ta jezik, govorica oz. narečje razvilo in ohranilo tako dolgo. Razvoj je težko natančno opredeliti. Najverjetneje je na začetku obstajal specifični govor. S strani nemških raziskovalcev ga lahko imenujemo tudi narečni govor, a je v sedemsto letih razvil neke svoje posebnosti, zato ga danes lahko opredelimo tudi kot jezik,« meni Markelj.

Prvi ga omenja škof Hren

Soriški narečni govor sodi v kontekst germanskih jezikov in se je v največji meri navezoval na območje zgornjega dela Pustriške doline, od koder so se prebivalci v 13. stoletju začeli naseljevati pod vrhove Ratitovca. Po doslej zbranih podatkih ga prvič omenja ljubljanski škof Hren leta 1609 v notici, ki se nanaša na leto 1283 in navaja, da je takrat freisinški škof Emiho v bližini Loke v okolici Sorice dal ustanoviti vasi, v katerih ljudje govorijo germanski jezik. »Na podlagi tega vemo, da je že takrat obstajal poseben jezik na tem območju, je pa treba vedeti, da so bili ljudje do neke mere zagotovo dvojezični, da so se lahko sporazumevali s prebivalstvom v okolici, kjer je bil takrat glavni jezik protoslovenščina,« je razložil Markelj. Povedal je tudi, da so v tistem času sorodni govori obstajali tudi drugje v bližini. Hren v omenjeni notici navaja tudi Bitnje. »Tam je govor najverjetneje začel izginjati že v 17. stoletju, Valvasor je še zaznal neko mešano govorico slovenščine in nemščine, nadaljnji viri pa tega ne omenjajo več. Sorica pa je bila geografsko bolj izolirana in prebivalci so imeli dlje časa stike s prvotno domovino, zato se je narečni govor deloma ohranil vse do današnjega časa.«

V šoli narečnega jezika niso odobravali

Markelj je tudi povedal, da se je soriško narečje skoraj sedemsto let ohranjalo v večinoma nespremenjeni obliki, do večjih sprememb pa je prišlo z ustanovitvijo prve šole v Sorici. Delovati je začela leta 1852 v mežnariji, štirideset let kasneje so zgradili prvo šolsko poslopje. »To je bil tudi čas narodnega prebujanja, ko se je začela poudarjati narodna enotnost in vse otroke so spodbujali, da morajo govoriti v slovenščini, saj je bil govor v nekdanjem narečnem jeziku prepovedan. Še živeči domačini iz tistega časa vedo povedati, da so bili kdaj tudi tepeni, če jim je v šoli ušla kakšna beseda v narečnem jeziku. Učitelji, ki so prihajali z različnih koncev Slovenije, tega namreč niso odobravali.«

Andrew D. Hoffman je razčlenil razvoj jezika. Nekdanje staro soriško narečje se je preoblikovalo v dajnarsko govorico, ki je najprej vsebovala pretežno nemške besede, zaradi pojava šole pa so se v govoru vse bolj začele pojavljati tudi slovenske besede. »Ugotovil je tudi, da današnji dajnarski govor enakovredno uporablja slovenske in nemške besede, kar predstavlja posebnost pri razvoju tovrstnih jezikov,« je pojasnil Markelj.

Zanimiv za jezikoslovce

Soriški narečni govor je konec 19. stoletja pritegnil tudi zanimanje jezikoslovcev. Ključno analizo sta opravila jezikoslovca z Univerze v Celovcu Eberhard Kranzmayer in Primus Lessiak, ki sta vse do leta 1920 poleti redno skupaj s študenti prihajala na to območje ter spraševala in opazovala domačine med govorno interakcijo. »Na podlagi zapiskov je nastal Slovar soriškega in rutarskega narečja, ki sta ga po njuni smrti, leta 1983, uredila in izdala študenta Maria Hornung in Alfred Ogris. Profesorja sta ugotovila, da je stara govorica v podratitovških vaseh v dvajsetih letih dvajsetega stoletja še ohranjena. Kar 85 odstotkov vseh besed, ki so jih tedaj uporabljali, se lahko jezikovno sledi v zgornjem delu Pustriške doline,« je povedal sogovornik. V slovarju je zajetih več kot 1100 besed, nedavno pa so ugotovili, da sta omenjena profesorja na podlagi opravljenih raziskav že pred tem izdala tudi Gramatiko soriškega jezika.

Markelj je omenil tudi zanimiv zapis v slovarju, ko sta se dve raziskovalki leta 1976 ponovno odpravili na teren in intervjuvali 74-letno domačinko, ki je povedala: »Mi smo Tirolci. Smo prišli iz Innichena. Toda sedaj smo mi že Slovenci. Škoda je, da starega jezika nismo naprej gojili. Naši otroci so šli v slovenske šole, domov so prinašali slovenščino, katere smo se tudi mi navadili.«

Znova intervjuvali starejše domačine

Ostanki nekdanjega soriškega narečja so se do danes ohranili le v obliki dajnarske govorice, ki jo govori zgolj peščica najstarejših domačinov. Da bi ugotovili, v kakšni meri se je ohranila, sta Markelj in Jensterle opravila intervjuje z osmimi domačini, starimi od 80 do 98 let, katerih korenine segajo v Spodnje Danje, kjer je bil narečni govor najbolj izrazit in se je tudi najdlje ohranil. Nekateri še danes živijo v tej vasi. Povedali so, da tukajšnjo govorico imenujejo »dajnarska špraha« ali »drfaš merlat«. Spominjajo se, da so se v šoli kot otroci učili slovenski jezik, saj po drugi svetovni vojni narečna govorica ni bila dovoljena. So pa vaščani med sabo še zelo govorili »drfaško špraho«, ki je bila prevladujoči način govornega izražanja. Ne spomnijo se, da bi kdaj pisali v tem jeziku, ohranjali so ga zgolj ustno. Nekateri se še danes med seboj pogovarjajo v stari govorici. »Raziskovalci, ki so prihajali v Sorico od drugod, so povzemali, da je jezik že izumrl, kar pa ne drži. Domačini jim zgolj niso zaupali,« meni Markelj.

Odkrili blizu petsto besed

Na podlagi intervjujev sta Markelj in Jensterle ugotovila, da se starejši domačini spomnijo in aktivno uporabljajo še več kot 450 besed, besednih zvez in fraz, ki sta jih tudi zapisala. Med najbolj uporabljene fraze sodijo: žona šajna (sonce sveti), v pete smo ligal (v posteljo smo legli), bosar bo brvolala (voda bo zavrela), holc dej gor u ouvn pa vrgocaj (daj les v ognjišče in zakuri) … Ohranilo se je tudi več pesmi, zlasti nabožnih. »Že prvi raziskovalci so videli v besedah, besednih zvezah in stavčnih strukturah podobnosti s Pustriško dolino in starim srednjeveškim nemškim jezikom. To je velika posebnost, saj je zelo malo jezikov, katerega besede so se ohranile nespremenjene še iz obdobja 10–13. stoletja,« je poudaril Markelj in dodal, da obstaja želja, da bi v Sorici govorico do neke mere poskušali obuditi, seveda najprej na preprost način, denimo ob gledaliških uprizoritvah.

Zadnje ugotovitve že predstavila v Innichenu

Markelj je sicer v družbi Hoffmana pred kratkim znova obiskal Innichen. Srečala sta se z županjo Rosmarie Burgmann, ki se je seznanila z dosedanjim delom ameriškega lingvista in seveda tudi z najnovejšimi ugotovitvami, do katerih so prišli ob raziskavi nekdanjega soriškega narečja. Markelj ji je predal tudi njegov najnovejši članek o nekdanjih povezavah med Sorico in Innichenom, ki je bil objavljen v najstarejši strokovni publikaciji na Južnem Tirolskem, ki se imenuje Der Schlern. Objavo, pri kateri je sodelovala tudi avstrijska veleposlanica v Sloveniji mag. Sigrid Berka, so v Innichenu toplo pozdravili, saj gre za prvi strokovni prispevek o nekdanjih povezavah v nemškem jeziku. »Namen obiska je bil tudi ohranjanje dobrega sodelovanja Občine Železniki z Innichenom,« je dodal Markelj, ki je županji predal še vabilo na njihove septembrske prireditve, zlasti Čipkarske dneve v Železnikih in Pozdrav jeseni v Sorici.