Novoletno vedeževanje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. januar 2020 / 17:45

Čas okoli novoletnih praznikov je bil zmeraj priložnost za izrekanje dobrih želja in ustreznih voščil. Ta so slej ko prej nekaj lepega. Zamika pa nas tudi, da bi tako ali drugače izvedeli, kaj se nam v bližnji prihodnosti dejansko obeta. A se izkaže, da je sicer vse mogoče, kakšne posebne gotovosti pa ni …

Zamika nas torej, da bi ob prehodu starega v novo leto poleg dobrih želja izvedeli tudi kaj bolj gotovega. Da bi vedeževali, kaj se nam dobrega ali slabega primeri v novem letu … Pomislite, kako bi bilo, če bi vse vedeli že vnaprej: kdaj bomo zboleli, doživeli nesrečo, obubožali … Bog ne daj, da bi vedeli celo to, kdaj bomo umrli. To bi bilo grozno, vzeli bi nam upanje, ki je pol življenja. Po drugi strani pa smo ljudje, zlasti ženska polovica, silno radovedni glede tistega, kar nam življenje prinaša lepega in novega. Iz slovenskega narodopisnega izročila je znano, kako so hodila dekleta v božični in novoletni noči k bližnji mlaki ali studencu, v katerem naj bi se jim prikazala podoba bodočega ženina. Tudi na kolektivni ravni že od nekdaj načrtujemo, »planiramo«, kaj in kako naj se zgodi v prihodnosti. A dejansko se nam potem nikdar ne zgodi prav tisto, ampak nekaj drugega, včasih povsem drugačnega. Komunisti so prihodnost planirali tako, da so jo razdelili na petletke. V začetku so bili razmeroma uspešni, potem pa se je tudi mogočni Partiji začelo vse goditi drugače, kot je bilo planirano, in nazadnje se je vse skupaj sesulo. Na kolektivni ravni; na zasebni so si nekateri od bivših partijcev prav dobro spomagali. Cerkev je v teh rečeh previdnejša. Vednost o naši prihodnosti je pridržana Bogu, ki vse vidi in vse ve, nam pa bo vse skupaj razodeto šele, ko bo za to dozorel čas, vsakemu posebej in človeštvu kot celoti.

V (ne)vednosti o naši bližnji in daljni prihodnosti nam tudi najsodobnejša tehnologija ne more kaj dosti pomagati. Tudi tista ne, ki jo označujemo s kratico IKT (informacijsko-komunikacijska tehnologija). Zlasti ne, ko smo postavljeni pred temeljna vprašanja: Kako dolgo bomo še? Bomo v zaostrenih pogojih globalne konkurence še imeli delo? Kaj bo z državo, ki jo imamo komaj trideset let? Novoletno vedeževanje, ki so ga tako radi prakticirali naši predniki in o katerem poroča že Valvasor, je torej danes še bolj nesmiselno, kot je bilo nekoč. Bolj smiselno je bolje spoznati našo preteklost in se iz nje kaj malega naučiti tudi za našo sedanjost, prihodnost pa prepustiti dobri veri in upanju. Takšen pogled seveda ne pomeni, da ne smemo ničesar načrtovati in si ničesar želeti. Nasprotno: načrtujmo optimalno, z željo, da se nam od tistega dejansko primeri vsaj minimalno. Želimo si vse najboljše, v upanju, da se nam ne zgodi vse najslabše!

Vedeževanje po Valvasorju, 1689

Svoj čas sem v našem časopisu že navedel pričevanje, ki ga najdemo v Valvasorjevi Slavi. Pa naj ga še enkrat. »V neki vasi med mestom Kamnikom in gradom Volčjim potokom sta se dve dekli dogovorili, da bosta šli v sveti noči k studencu, ki teče skozi bližnji gozdič, in o polnoči pogledali v vodo, da bi v njej uzrli svojega bodočega ženina. Prisluškoval pa je čvrst, mlad kmečki hlapec in slišal njun načrt, ne da bi ga bili niti najmanj opazili. Ker bi bil rad imel eno le-teh dveh, se mu je zdelo, da bi bil imeniten pomoček, če bi jima mogel svojo podobo pokazati v vodi in s tem prikrojiti prerokbo. Zato je šel pred njima v gozd k omenjenemu studencu, se vzpel na drevo in sedel na vejo, ki jo je drevo molilo precej daleč od sebe, prav nad studenec. Tako je sedel in hrepeneče čakal, da bi dekleti prišli. Med drugim je bil slišal, kako sta druga drugi predpisali postavo in pravilo, da ne bo nobena pogledala kvišku ne nazaj in da ne bo nič govorila, zakaj navadno je pri takih praznoverskih rečeh zapovedan molk, po mojem mnenju zato, da ne bi radovednim raziskovalcem morda nehote iz strahu ali začudenja ušlo iz ust božje ime, ki ga satan nerad sliši. Noč je bila precej svetla in jasna, tako da sta naši dve moža željni galatei upali čim jasneje ugledati podobo svojega ljubčka; tudi zaljubljeni kranjski koridon je domneval, da se mu bo obraz čim popolneje zrcalil iz studenca.«

O polnoči se je zgodilo. »Ko sta dekli prav zaverovani prišli do studenca, sta natančno in pazljivo pogledali v vodo. Kmečki hlapec, ki je to opazil, je iztegnil glavo bolj naprej, da bi se njegovo obličje kar najbolje videlo v vodi, ki je stala tam kakor široka luža ali mlaka. Toda glej! Mlaka je kmalu oživela, zakaj preden se je vaški kurtizan zavedel, se je veja odlomila in ga izpustila, tako da je z velikim hrupom in šumom štrbunknil v vodo. Obe amarili ali vaški nimfi, ki nista nič drugega mislili, ko da se je živi hudič zagnal v vodo, sta prepadeni zbežali, a zaljubljenemu kmečkemu zvitorepcu je mrzla kopel brez dvoma precej ohladila ogenj.« Da se s temi rečmi ni šaliti, priča tudi žalostni konec te zgodbe. »Mladi kmetici sta nato smrtno zboleli in ena je čez nekaj časa tudi umrla, kar je – kakor menijo – povzročil prestani strah. Kasneje so gozdič imenovali Kurbin boršt; to ime ima še zdaj.«

Kaj pa 330 let pozneje?

Gornjo zgodbo je v svojem času zapisal in nam jo tako ohranil Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske davnega leta 1689. Tristo trideset let pozneje se kaj takega skoraj ne more primeriti. Mlade Gorenjke in Gorenjci se na svojo bodočnost ne ozirajo v lužah, ampak si drug drugega ogledajo kar na enem od številnih krajev, ki so za to primerni. V šolah, lokalih, diskotekah, nemara celo v cerkvah … Mirne gladine čistih tolmunov pa v hladu svetih večerov še vedno čakajo, da bi se vanje zagledal samotni vedeževalec. A ga najbrž ne dočakajo.

V gornjih primerih je šlo za vedeževanje na zasebni ravni. Kaj pa, če bi hoteli vedeževati oziroma z neko gotovostjo izvedeti, kaj se nam obeta na družbeni ravni? Kot vaški ali mestni skupnosti, kot narodu ali človeštvu v celoti. Upam si zatrditi, da tudi v tem oziru ni nobene gotovosti. Klub vsej silni tehnologiji, ki jo premoremo. Na lokalni ravni je to delno še mogoče, na globalni pa gotovo ne. Še največji mogočniki tega sveta in njihove obveščevalne agencije ne vedo, kakšen bo ta svet čez pet ali deset, kaj šele čez trideset let, okoli 2050. Velika neznanka so podnebne spremembe. Eni trdijo, da bodo usodne, drugi jih brezbrižno zanikajo. A ne gre zgolj za nesoglasje na načelni ravni. Dejstvo je, da podnebne spremembe skupaj z ekonomskimi razlogi že povzročajo migracije. In če se bodo te še povečevale, utegnejo postati neobvladljive …

In smo spet pri spoznanju, da si v novem leto lahko marsikaj zaželimo, zagotoviti pa tega istega ne moremo. Smo torej v primerjavi s svojimi davnimi predniki sploh kaj na boljšem?