Iščem bivšo ženo

Rudi me je poiskal predvsem zato, da bi mi zaupal zgodbo o krznenem plašču, ki ga je pred davnimi leti dobila v dar njegova prababica, po vojni je bil odtujen in po spletu naključij ponovno vrnjen v družinsko ''srebrnino'' pred kakšnimi desetimi leti. A tudi njegovi osebni zgodbi je bilo vredno prisluhniti.

Zato sva najprej začela z njegovo. Rekla sem mu, da za ogrevanje, da se bo hitreje otresel zadrege. Ni mu bilo lahko, saj je bil v minulih devetih letih, odkar je skočil čez plot, od ''starih mam'' deležen le očitkov, grdih pogledov in nerazumevanja.

»Poročil sem se zelo mlad, z ženo sva bila stara 23 in 25 let. Od mene je bila dve leti starejša, nič ne de. Ni me motilo. Ko sva bila še samska, sva bila zelo živahna, ves čas med prijatelji, na plesišču, saj sva rada plesala, ali pa v bazenu, v hribih. Po rojstvu druge hčerke sva bila prisiljena, da sva se ''življenju'' odpovedala. Iz hiše njenih staršev sva se preselila na svoje, nikogar ni bilo, da bi nama priskočil na pomoč, saj tašča ni imela šoferskega izpita, da bi prihajala na ''delovne'' obiske. Metka se je po sili razmer umirila, jaz se nisem mogel. Bežal sem od doma, iskal izgovore ter jo puščal samo. Zelo mi je zamerila. A dekleti sta zrasli, z ženo sva se spet začela malo bolj družiti s prijatelji. Čeprav je nisem nikoli prevaral, so ji v družbi, ko smo ga malo spili, pogosto nagajali, češ kako sem osvajal dekleta, medtem ko je ona tičala doma. Ni ji bilo prav, zato se je začela stare dobre, meni zelo ljube družbe izogibati. Verjela mi je, da nisem imel z nobeno nič. To niti ni bilo težko, saj sva, četudi sva bila kdaj skregana, izkoristila vsako prosto minuto, da sva zlezla v posteljo.

Dekleti sta bili v sedmem in devetem razredu, ko sva začela obiskovati plesni tečaj. Počutila sva se, kot bi bila ponovno mlada in zelo razposajena. Na novo sem se zaljubil vanjo. Zdelo se mi je, da so jo pozna trideseta naredila še bolj mladostno in greha vredno. Kakšen dan sem ji poslal tudi po deset ali več kratkih sporočil. Rad te imam in podobno. V posteljo sva zlezla tudi po dvakrat na dan, ob koncu tedna celo pogosteje.

Nikoli v življenju mi še ni bilo tako lepo kot ravno v tistem času! A človek se iz belega kruha rad norčuje. Že od nekdaj je bilo tako. Na plesnih sem včasih plesal z Moniko, medicinsko sestro iz UKC-ja. Prihajala je z možem in zato se mi ni zdela čisto nič nevarna. Potem pa me nekoč pokliče zaradi plačila dohodnine. Ker sem bil specialist za davke in te reči, sem ji z veseljem ustregel. Na koncu srečanja sva, pa se ne spomnim več, kdo je dal pobudo, znašla na zadnjem sedežu mojega avtomobila. Seks je bil tako noro divji, da česa podobnega še jaz, stari maček, nisem doživel. Postal sem nepreviden in nenasiten, ona pa tudi. Ker se nisva skrivala, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo izvedela tudi žena. Ni se dobro končalo. Zaradi hčerk se nisva prepirala niti zmerjala. Samo oditi sem moral. Pred očmi sem imel samo seks, seks in nič drugega. ''Prav, če ga ne dobim doma, ga bom pa pri Moniki. Pa še svoboden bom,'' sem si trmasto govoril, ko sem se naselil v vikendu, ki sta mi ga posodila dedi in babi. A sem delal račune brez krčmarja. Kakor hitro je Monika izvedela, da me je dala žena na čevelj, je prekinila odnose. Šele tedaj, ko se je to zgodilo, sem se prebudil in se začel butati z glavo ob zid. Prej nikoli. V svoji trapasti glavi sem si predstavljal, da bo ženino mesto pač nadomestila Monika, da bosta hčerki prihajali k meni na obiske, jaz pa bom ''ledik in frej'' in bom počel, kar me bo volja. O čustvih, družini, pripadnosti, kar nas je povezovalo, pa sem uničil, bedak neumni nisem razmišljal.

Leta, ko je prišlo tudi do ločitve, se bolj slabo spomnim. Kadar nisem bil v službi, sem žuriral, popival, se družil s prijatelji, ki so bili ali samski ali ločeni. Kar sem zaslužil, pa tega ni bilo malo, sem pognal za žure, pijačo in za ženske. Koliko točno sem jih v tistem času imel, ne bi znal povedati. Ogromno. Preveč! Vsak drugi konec tedna sta prišli k meni hčerki in takrat sem malo izpregel in se ob njima umiril.

Potem sem se večnega norenja, ki je včasih trajalo vse noči, počasi naveličal. Ali pa nisem več zmogel dopoldne napičiti ene, popoldne že druge? Ker žensk, ki so se ponujale, je bilo kolikor hočeš! Da jih je toliko, se mi ni nikoli niti sanjalo. Moški, ki v ženski išče zgolj ''to'', ima srečo: večina med njimi je bila pri volji, še preden smo spili kavo. Ne lažem!

Bom povedal nekaj primerov: prva, s katero sem želel biti malo bolj zares, je bila ločenka. Do resnejšega zmenka je žal prišlo tisti konec tedna, ko sta bila njena otroka, petletni sin in sedemletna hčerka, pri njej, ne pri bivšem. Živa katastrofa! Otroka popolnoma nevzgojena, glasna, ves čas, kar sem bil na obisku, sta nekaj razbijala, kričala, se pretepala ali pa visela na njenem računalniku, kjer sta se prav tako borila zato, kdo bo imel več pravice nad tipkovnico. No, potem sva se le umaknila v spalnico, a kaj, ko sta vsakih pet minut tolkla po vratih in tožila drug drugega. Ni šlo. Vsa strast me je minila! Pa je bila kot ženska prijetna na pogled, le njen odnos do otrok ni bil kaj prida.

Potem sem spoznal neko Korošico. No, ona je bila – kljub svojemu poglobljenemu duhovnemu življenju – ena tistih, ki bi tiste reči počela še pred kavo, ne šele po njej. In ko nisem pristal na pogoje, me je obdolžila, da sem nesposobnež tako kot vsi drugi moški.

Zelo zanimive so bile tudi ženske, ki so že prekoračile petdeseto, kar pomeni, da so bile od mene precej starejše, a so svoja leta bolj ali manj uspešno skrivale. Najbolj zanimivo je bilo, ko so me ''presenetile'' z izjavo, da mi kuhale že ne bodo. Pospravljale pa tudi ne. Da bi govorili o sobivanju, ljubezni morda? Nikakor. Kot da čustva sploh ne bi obstajala!

Potem sem spoznal neko Hrvatico, ki mi je bila zelo všeč. Zdelo se mi je, da sem bil po dolgem času z žensko, ki je veliko obetala. Skupaj sva preživela dopust, z menoj je bila nekajkrat tudi v hribih. Bil sem že v devetih nebesih, celo malo sem se zaljubil vanjo. Potem pa se je začelo. Posodi mi petdeset evrov ... pa sto pa tristo … Željam ni bilo videti ne konca ne kraja. Pri denarju sem pa, četudi mešane krvi, tipičen Gorenjec. Težko gre od mene, sploh če me zanj prosijo tisti, ki imajo več kot jaz. Ko sem prvič rekel, da ne morem, je pokazala svoj pravi obraz. Žal mi je, da tiste plohe besed nisem posnel z diktafonom. Kaj vse mi je zmetala v obraz.

Potem ko sva se razšla, sem bil nekaj časa sam. Celo seks se mi je priskutil, in ko sem pomislil nanj, mi je postalo slabo. Starejša hčerka je imela v šoli učne težave pri matematiki. Vesel sem bil, da se je začasno preselila k meni, da sem ji lahko pomagal.

Vedno bolj sem se začel spraševati, kakšno žensko sploh iščem. Katera bi mi prinesla srečo? Potem pa me je nekega usodnega trenutka prešinilo, da v vsaki iščem – bivšo ženo. Žensko, ki bi ji bila podobna: živahna v postelji, vesela, razposajena, pripravljena na smeh, ki bi znala pokazati ljubezen. Doživel sem šok. Mar nisem skočil čez plot zato, ker mi to, kar mi je dajala, ni več zadoščalo? To so bili grozljivi trenutki, ko sem se zavedel, kakšen bedak sem bil.

Letos pred pustom sem se lotil štiridesetdnevnega posta. Želel sem se očistiti vsega slabega, kar se je nabralo v meni. Od takrat do danes nisem bil z drugo žensko. Še zmeraj zbiram pogum, da bi bivšo povabil na kavo. Jo bom ali ne bom? Pojma nimam.

(Konec)