Konec leta

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 10:24

Narava spet počiva, človek že spet hiti. Narava nikoli ne hiti in se ne ozira na to človekovo posebnost. Naši predniki so se bili zaradi počivanja narave prisiljeni umiriti in se prilagoditi naravnemu ritmu. Trgovine, darila, obiski, lučke, »kuhančki« in čaji, smeh in odklop … s tem ni nič narobe, dokler ni preveč lučk, ki se začnejo vrteti, preveč daril, ki so brezosebna, preveč zabav, kjer je toliko neiskrenosti, preveč alkohola, ki nas uničuje … Zato je tako zelo pomembno upoštevati drugo načelo starih Grkov – ničesar preveč. Pogosto se je težko upreti mamljivosti dobrin. Včasih se šele na koncu decembra ali veseljačenja vprašamo, kaj imam sedaj od vsega dobljenega in doživetega. Super, če nam ostane kaj koristnega za prihodnje leto.

Začetek decembra (kot tudi advent) je pravzaprav priprava na nekaj velikega. Ta nekaj velikega je naravni obrat iz noči v dan, iz teme v luč oziroma praznovanje božiča kot prihod nove, odrešujoče luči za človeka. Seveda ni slučajno, da sta oba največja krščanska praznika povezana z nočjo. Vsebino božiča, prihod luči, poznajo tudi v drugih religijah in kulturah. In človek se je vedno veselil, ko se končuje obdobje noči. Nihče ni rad v temi. Zato smo v decembru skoraj dolžni do sebe poiskati to notranjo luč in veselje, ki nam pripada samo zato, ker smo prišli na svet. Religije, kulture, šege in navade, zgodovina nas le opozarjajo in vodijo k Luči in Dobroti, ki je v vsakem človeku od nekdaj. Kot da smo to danost pozabili. To sicer malo težje razumemo pri ljudeh, ki delajo hude in nedopustne stvari. Bomo pa zapisali, da so odmaknjeni od vira Dobrote in zato ne morejo delati dobro. Kar jih ne opravičuje in jih ne odvezuje odgovornosti.

Torej se bomo v decembru potrudili in pogledali, kaj Dobrega imamo v sebi. Vsak naj najprej pri sebi odkrije Dobroto, Sočutje, Umirjenost. Vsi ljudje, celo vsa Narava, vse živali in rastline smo na neki način med seboj povezani. Ni egoistično poiskati Dobrote v sebi in tako zase poskrbeti. Je pa zelo egoistično in sebično notranjo Dobroto in Ljubezen obdržati le zase. Zato v decembru bodimo pozorni, komu lahko in smemo podariti sebe. Morda smo v zadnjem času zanemarjali brata ali sestro, mogoče smo zaradi užaljenosti prezrli hčerko, kaj pa če smo v službi neprijazni do podrejenih ali do sodelavca. Poglejmo v oči brezdomce, ne vsi, morda le eden želi nekaj naše pozornosti in tople besede. Ali sem pozabil na starše, ki so na drugem koncu Slovenije – ali pa le v sosednji vasi? Enako doma ob ljudeh, ki so nam najbližji. In ne nazadnje – ne pozabimo na našo Naravo, na živalice in rastline, drevesa. Le ozavestimo, da smo del Narave. Dobrota in Sočutje v nas ne smeta ostati le v nas. Preprosto nimamo te pravice. Dolžno smo si jo medsebojno podarjati.