Bodo smučišča le še muzeji?

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 2. december 2019 / 10:28

Številni ljubitelji smučanja že z nestrpnostjo pričakujejo zimo in s tem odprtje prvih smučišč. Predprodaja smučarskih vozovnic se počasi izteka, medtem pa slovenski žičničarji vneto spremljajo vremenske napovedi in nestrpno pričakujejo pošiljke snega ali vsaj temperature, ki bi jim omogočile izdelavo t. i. tehničnega snega s snežnimi topovi. Večina slovenskih smučišč namreč leži v sredogorju, na sorazmerno nizkih nadmorskih višinah, s čimer vse bolj postajajo žrtve podnebnih sprememb – milih in kratkih zim. Tudi zato se smučarski centri danes vse raje imenujejo gorski centri, saj so pestro in raznoliko turistično ponudbo primorani ohranjati skozi vse leto, tudi v času poletne sezone – in na ta način pokriti davek, ki ga terjajo vse bolj zelene zime.

Vreme pa ni edina skrb slovenskih gorskih centrov. V Sloveniji, kjer se je v zadnjih letih bore malo vlagalo v investicije v žičnice, povprečna starost naprav že presega trideset let. Stroški vzdrževanja rastejo in hitro lahko dosežejo nekaj sto tisoč evrov, denarja za nakup naprave, ki stane nekaj milijonov evrov, pa ni. Žičničarji so zato jasni: če država ne bo stopila naproti, smučarskega turizma pri nas na dolgi rok ne bo več. Ali kot se je slikovito izrazil podpredsednik združenja žičničarjev in direktor RTC Krvavec Janez Janša: slovenska smučišča bodo brez državne injekcije postala muzeji na prostem. Turizem nista samo Bled in Portorož, temveč tudi številna manjša gorska središča, ki prav tako prispevajo delež k rasti turizma pri nas, je bilo slišati med žičničarji.

Smučanje predstavlja velik del slovenske (športne) nacionalne identitete, s čimer se morda lahko kosajo le še smučarski poleti v Planici, zato je misel na propad nekaj največjih gorskih centrov za marsikoga strašljiva. S tem pa bi tudi uspehi slovenskih vrhunskih smučarjev kaj kmalu postali zgodovina. Smučarskega naroda brez smučišč pač ne more biti.

Predstavniki gorskih centrov si sicer precej obetajo od sprememb zakona o žičniških napravah za prevoz oseb, ki je trenutno v obravnavi in bi omogočil tudi finančno pomoč države. S tem bi se tudi Slovenija pridružila evropskim državam, ki že vlagajo v žičniško infrastrukturo.

Slovenska smučišča naj bi v naslednjih letih za investicije potrebovala okoli sto milijonov evrov. Kolikšen delež, če sploh, bo zanje namenila država, seveda še ni znano. Kot kaže, pa bo prav od njene pomoči odvisna usoda marsikaterega slovenskega smučišča.