Maraton pretekla z vozičkom

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Rekreacija / petek, 29. november 2019 / 09:05

Žiga Koprivnik in Maruša Turk sta eden uspešnejših športnih parov med rekreativnimi tekači. V športno življenje vključujeta tudi otroka in letos sta več kot polovico kilometrov pretekla z otroškim vozičkom. »Je v naravi in spoznava naš športni način življenja, ki prinaša veliko pozitivnega,« sta si enotna.

Sebenje – Žiga Koprivnik in Maruša Turk sta rekreativna športnika iz Sebenj pri Tržiču. Že od mladih nog sta aktivna v športu in tako je ostalo tudi po tem, ko sta pred časom prvič postala starša. Otroka že od samega začetka vključujeta v njune športne aktivnosti.

Kakšna je vajina športna pot in kdaj sta se navdušila nad tekom?

Žiga: Maruša je dolgo časa igrala rokomet in bila tudi zelo uspešna. Jaz sem najprej treniral cestno kolesarstvo pri Savi Kranj, a se nato zaradi grdega padca in poškodb nikoli nisem vrnil. Kasneje sem treniral nogomet pri kranjskem Triglavu. V obdobju srednje šole sem si vzel nekaj časa za mladostniško igrivost. Marušo je prav tako v srednji šoli ustavila huda poškodba kolena. Po nekajletnem športnem premoru sva oba ugotovila, da ne moreva brez športa, in se skupaj podala v tek. Na začetku je bil namenjen le rekreaciji in brez ciljev po doseganju rezultatov. Sledili so hitri vzponi in stvari sva se lotila malo resneje. Zadnjih pet let trenirava po programu, ki ga običajno sestavim jaz. Narediva si strukturo za pomlad in jesen, vmes pa pride na vrsto še kaj nepredvidenega.

Kolikokrat tedensko trenirata?

Žiga: Zaradi dela doma pri hiši sem imel letos manj tekaško obarvano jesen. Dogovorila sva se, da se Maruša pripravi na Ljubljanski maraton. Tako sem letos nastopal kot trener in večni spremljevalec. Lani pa je zaradi nosečnosti manj tekla Maruša. Se kar uskladiva. Drugače pa v idealnem primeru v času priprav jaz tečem šestkrat tedensko, medtem ko Maruša nikoli več kot petkrat na teden. Količina pretečenih kilometrov je odvisna od sezone, a če govorimo o res aktivni, potem jaz pretečem okrog štiri tisoč kilometrov, Maruša pa dva tisoč. Ko se pripravljava na maraton, izključno samo tečeva. Za sprostitev in razbremenitev sklepov in mišic greva pogosto tudi na kolo. Vseh pohodov v hribe pa sploh ne štejeva kot vadbo, ampak jih imava za družinsko sprostitev. V zimskem pripravljalnem delu sam veliko časa preživim tudi na turnih smučeh. Občasno se mi pridruži tudi Maruša.

Kaj štejeta za uspehe na dosedanji športni poti?

Žiga: Moj prelomni trenutek je bilo zagotovo tretje mesto na ultra teku iz Celja do Logarske doline leta 2016. Leta 2018 sem na tej tekmi zmagal. Istega leta sem bil drugi najhitrejši Slovenec na maratonski razdalji v Radencih in nato jeseni tretji najhitrejši Slovenec na maratonu v Ljubljani s časom 2;36:30. Tudi prvi maraton mi veliko pomeni. Odtekel sem ga leta 2017 na Dunaju, ura pa se je ustavila pri 2;38:20.

Maruša: Zame je letošnje leto najbolj uspešno doslej. Saj ne da rezultati v prejšnjih letih niso bili dobri, so bili, a letošnje leto je tako posebno zato, ker na začetku nisem imela prav nobenih pričakovanj. Vsako letošnjo tekmo imam v lepem spominu, a zmaga na šesturnem teku v Kranju in pretečeni maraton v Ljubljani sta pustila prav poseben pečat. Prvi zato, ker res ni bilo nobenih pričakovanj in sem z doseženim rezultatom presenetila še samo sebe, medtem ko je bil Ljubljanski maraton poseben zato, ker je bil prvi uradni in tudi končni rezultat je bil odličen (3;20:21). Predvsem pa je bil Ljubljanski maraton nekaj posebnega zaradi mojega spremstva – Žige in najinega sinčka Tita.

To, da sta postala starša, v vajin športni način življenja ni prineslo sprememb?

Žiga: Otrok vedno prinese korenite spremembe, vendar kjer je volja in želja velika, se da vse. Nama je najin fantek prinesel najlepše trenutke in svet obrnil še na lepše. Morda res deluje, da se najino življenje ni spremenilo, a to nikakor ne drži. Spremenilo se je za devetdeset odstotkov, a kar se športnega dela tiče, sva se oba stoodstotno strinjala, da je to del, kjer se bo moral otrok prilagoditi nama.

Maruša: Je pa res, da če oba starša želita ostati tako aktivna, kot sva midva, morata partnerja delovati zelo složno, si pomagati, prisluhniti, se dobro organizirati ... Letos imamo zagotovo več kot polovico kilometrov pretečenih skupaj, kar pomeni, da naju je Tit spremljal v vozičku. Za kilometre, ki pa sva jih pretekla brez njega, sva se složno izmenjavala v varstvu. Vsake toliko časa pomagajo še babice in prababice.

Kako se je vrniti po porodu?

Maruša: Teči sem začela en mesec po porodu, na začetku predvsem počasi. Ogromno sem prehodila, tudi po 15 kilometrov na dan. Moje izkušnje vrnitve po porodu niso nič posebnega. Že pri teku se držim pravila, da predvsem poslušam svoje telo. Mislim, da so bili dolgi sprehodi v kombinaciji s počasnim tekom ključ do uspešne vrnitve. Še Žiga pravi, da takšne forme, kot sem jo dosegla dobre pol leta po porodu, še nikoli v življenju nisem imela. Vedno je pomembno poslušati svoje telo in v aktivnosti predvsem uživati.

Letos ste prvič pretekli Ljubljanski maraton, pravzaprav ste ga kar vsi trije skupaj.

Maruša: Letos se je Žiga v celoti posvetil mojemu nastopu v Ljubljani. Bil pa je to moj prvi uradno pretečeni maraton. Z rezultatom sem zelo zadovoljna, moj »trener« pa z manjšim grenkim priokusom, saj je mnenja, da na progi nisem dala od sebe vsega, kar sem sposobna.

Trening z otrokom: običajna ali posebna družina? Zakaj se vama zdi, da je to dobro tudi zanj?

Maruša: Za naju običajna, za druge pa različno. Slišiš ogromno različnih mnenj. Danes jih ljudje izražajo kar naglas. Zalo zanimivo je gledalka na Ljubljanskem maratonu pokomentirala naš prihod v smislu, no in potem je cela Ljubljana zaprta zato, da se tako »afnajo« z otrokom po cesti. Večinoma pa so odzivi zelo pozitivni. Zakaj je to dobro zanj? Trenutno zato, da je na svežem zraku, da je z nama in da spoznava naš način življenja. Kasneje pa bo šport prinesel še več pozitivnega. V času športne kariere sva oba ugotovila, da ti šport da veliko, predvsem pa red in disciplino, kar znaš prenesti tudi na druga področja (šola, služba ...). Naučiš se na zdrav način preživljati prosti čas z družino in prijatelji. Poleg tega pa sem sama ravno v športu spoznala svoje najboljše prijateljice, ki so še danes pomemben del mojega življenja. Vse to, kar sva odnesla in še odnašava iz športa, bi rada, da ima tudi najin sin, saj meniva, da so otroci danes zaradi »kibernetskega« sveta, ki nas obkroža, izgubili stik z realnostjo.

Vajini tekaški načrti za leto 2020 in za prihodnost?

Žiga: Katerih maratonov se bova udeležila v letu 2020, še ne veva, zagotovo pa bo prvi odtečen že spomladi.

Maruša: Bo pa verjetno naslednje leto bolj aktiven Žiga, saj moram sama zaključiti doktorsko nalogo in bo tako v jesenskem delu zmanjkalo časa za kvalitetno pripravo na maraton. Sama grem zagotovo na enega od spomladanskih maratonov – v želji po izboljšanju trenutnega rezultata, Žiga pa tako ali tako že od lanskega leta obljublja, da bo maraton pretekel pod dvema urama in pol.