Poklon nečemu, kar smo imeli

Več kot šestdeset žensk je šivalo krpanko iz blaga vzorcev propadle kranjske tovarne Tekstilindus.

Jutri, v soboto, se v Kranju obetajo zanimivi dogodki, saj se Evropskemu dnevu patchworka prvič pridružujejo tudi Slovenke. V Kranju, mestu propadle tekstilne industrije, bodo izdelovalke patchworka ta dan pripravile delavnico ročne izdelave heksagonov, odprle razstavo otroških odejic iz patchworka in razstavo krpank, ki so jih med letoma 2012-2013 izdelale tečajnice pod mentorstvom Margarete Vovk Čalič.

Mentorica ob tej priložnosti napoveduje tudi srečanje vseh, ki so sodelovale pri projektu Slovenska krpanka. Kako simbolno – delati so jo začele 8. februarja, na kulturni praznik, zaključile pa naj bi jo na praznik patchworka. Več kot 60 žensk je šivalo krpanko iz blaga vzorcev propadle kranjske tovarne Tekstilindus. Dolga desetletja je ta tovarna slovenski in tuji trg oskrbovala s pisanimi bombažnimi tkaninami. Po zatrjevanju Margarete Vovk Čalič je bilo to blago visoke kakovosti, kakršne zdaj na svetovnem trgu praktično ni več – izdelujejo se tkanine, ki se po trpežnosti, trajnosti in lepoti vzorcev nikakor ne morejo primerjati z nekdanjimi kranjskimi, cene pa so občutno višje.

Čaličeva je to blago zbirala in nabavljala vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja in zadnje leto večinoma porabljala za potrebe tečajev patchworka. Kmalu je ugotovila, da ji ga bo na ta način počasi zmanjkalo in morda nihče več ne bo vedel, kakšni so bili vzorci, ki so jih nekoč izdelovali v Tekstilindusu. Zamislila si je, da bi skupaj izdelale krpanko, v katero bi všile vse še obstoječe vzorce. Okoli sebe je zbrala del svojih tečajnic in drugih zainteresiranih in začele so z delom. Nastala je Slovenska krpanka, ki jo sestavljajo krpice iz kar 700 različnih vzorcev, kar pa še vedno predstavlja le tretjino tistega, kar Margareta še hrani.

S tem so se izdelovalke (nekaj jih je tudi nekdanjih delavk omenjene tovarne) poklonile propadli slovenski tekstilni industriji in dale priznanje oblikovalkam – te so desetletja ustvarjale vzorce, ki tkejo njihove in naše skupne spomine: fertahi naših mam, starih mam in tudi prve oblekice dekletc so bile izdelane iz tega blaga. Slovenska krpanka v teh težkih časih nosi tudi simbolno sporočilo, da je treba ovrednotiti in spoštovati tisto, kar je nekoč bilo, kar še imamo, in skupaj ustvariti vrednote, na katerih bo stal nov, lepši čas. Krpanko bodo podarile Slovenskemu etnografskemu muzeju v Ljubljani in tako ohranile ta spomin in te vzorce tudi naslednjim rodovom.

Krpanko je skupaj izdelovalo kar petinšestdeset žensk in so prihajale iz različnih krajev Slovenije: Kranja, Radovljice, Zagorja, Grosuplja, Ljubljane, Domžal ... Ožja skupina, sestavljajo jo predvsem tečajnice in jih je okoli dvajset, pa se je sestajala vsak teden in vztrajala do konca. Ob prijetnem druženju je pod njihovimi rokami zacvetel prelep izdelek. Odločile so se namreč za vzorec krpanke, ki je v tej tehniki najbolj priljubljen, imenuje se babičin rožni vrt (Grandmothers Flower Garden). Njegova priljubljenost je zaradi tega, ker ga lahko odneseš s sabo, kamor koli že greš. Svojo krpanko pa so poimenovale Slovenska krpanka, in sicer zato, ker je narejena iz slovenskega blaga, šivajo pa jo Slovenke. Tehnika je paper-peacing, kar pomeni, da se koščki (na primer heksagrami) blaga najprej našijejo na papir. Vsi koščki Slovenske krpanke so sešiti ročno in tako je v njej vtkanih lepo število delovnih ur.