Proces Franza Kafke v luči sodne politike

Marka Twaina so obtožili nečesa, kar ni storil. Na sodišču je tožilec uprl vanj palico in siknil: »Na koncu te palice je velika baraba!« Twain je z nasmehom odgovoril: »Vprašanje je samo, na katerem!«

V slovenskem parlamentu je dolgoletni predsednik nemškega ustavnega sodišča prof. dr. Roman Her­zog opozoril, kako pomembna je sodna politika. Na očitno začudenje gostiteljev, da »sodna politika ne obstaja?!«, je odgovoril s primerom povolilne menjave oblasti v Nemčiji med Kohlom (CDU-CSU) in Schroe­derjem (SPD): »Isti sodniki bodo po istih zakonih o istih primerih sodili včeraj in jutri. A obstaja zelo majhna mejna skupina primerov, v katerih so do včeraj presodili tako, od jutri pa bodo drugače. To je sodna politika!«

Sodno politiko slovenskega pravosodja lahko izluščimo predvsem iz obrazložitev sodb. Obrazložitev sodbe, s katero so bili oproščeni oficirji JLA, za katere so obstajali dokazi, da so ugrabili in pretepli civilista v času vojne za Slovenijo, je že izjemno pomembna za razumevanje sodne politike: »JLA do oktobra 1991 ni bila Sloveniji sovražna vojska.«. Obsodbe ljudi, ki so vodili slovensko osamosvojitev, so logično nadaljevanje take sodne politike.

V Sloveniji je bil pravnomočno obsojen človek, ki je nekomu očital, da je bil »udbaš«. Ko ga je ta tožil, je svojo trditev na sodišču neizpodbitno dokazal z dokumentom, na katerem je tožitelj podpisan kot (plačani) oficir Udbe. Vendar je bil kljub temu obsojen(!) z obrazložitvijo, da je v demokraciji nekomu očitati, da je bil v prejšnjem sistemu član organizacije, ki je vsem kršila človekove pravice, lahko »zanj žaljivo«! Ali ima takšna sodna politika kaj skupnega z modernimi demokratičnimi vrednotami Evropskega parlamenta in Sveta Evrope, izraženimi v resolucijah, ki posebej obsojajo članstvo v tajnih političnih policijah in zahtevajo, da se o tem javno govori, je škoda izgubljati besede.

Po drugi strani obstaja sodba, ko je SDS tožila Delo za objavo očitno neresničnega in grobo zavajajočega naslova oz. članka. Dvakrat je bilo presojeno v korist SDS, saj je šlo za očitno laž. Potem je višje sodišče tožbo zavrnilo z obrazložitvijo: »Če bi vsako poročanje o … za stranke nezaželjenih temah predstavljalo nedopusten poseg v njen ugled, bi to pomenilo konec odprte razprave …«. Prevedeno v slovenščino: o SDS je dopustno (obvezno?) lagati! Po ustavi smo pred zakonom vsi enaki. A slovenska sodna politika je: tranzicijskemu levičarju, ki je drugim kršil človekove pravice, je kaznivo povedati v obraz resnico, ker resnica boli; o SDS pa je dopustno lagati.

Franz Kafka je v romanu Proces opisal absurdno obtožbo proti posamezniku, ki naj bi »neznano kje« in v »neznanem času« storil nekakšno kaznivo dejanje. V demokratični Evropi roman Franca Kafke berejo. V Sloveniji po zaslugi pravosodja v romanu Franza Kafke živimo.

Kafkovske sodbe bodo na koncu padle, a zaradi take sodne politike Slovenija postaja eksot, ki se mu tuji poslovni partnerji vse bolj izogibajo, zaradi česar vsi živimo slabše, kot bi lahko. Neevropsko stanje v pravosodju je velik razvojni problem.