Janez Bleiweis – oče slovenskega naroda
Na Gorenjskem v deželi Kranjski (225)
Očetu trgovcu in posestniku Valentinu Bleiweisu se je 19. novembra 1808 v Kranju rodil politik, časnikar, zdravnik in živinozdravnik Janez Bleiweis. V spominu je ostal tudi neuradni naziv »oče slovenskega naroda«. K pomembnosti so mu izredno pripomogle njegova Kmetijske in rokodelske novice, s katerimi je vplival na narodno zvest Slovencev.
Rodil se je v takratnem značilnem okolju, saj je slišal slovenščino samo v osnovni šoli v Kranju, nato pa je ves njegov študij potekal v nemščini. Medicino je študiral na dunajski univerzi. Leta 1841 se je preselil v Ljubljano. Prva leta bivanja v Ljubljani se je posvečal učenju slovenščine, predvsem iskanju veterinarske terminologije.
Bleiweisova politična kariera se je začela leta 1843 s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami. Zavrnil je ilirizem. Prav tako je nasprotoval konstruiranju panslovanskega jezika, ki ga je imel za »lunin jezik«. Zagovarjal je legitimizem in nasprotoval revoluciji in nagli, nasilni odpravi fevdalizma. Rešitev kmečkih težav je postavljal v roke »pravičnega« cesarja. Zavzemal se je za mirno in ubogljivo čakanje na izboljšanja, ki jih bo prinesel čas.
Nad idejo Zedinjene Slovenije sprva ni bil navdušen. Menil je, da je preradikalna in da Slovenci za njeno uresničitev nimajo »dušne moči«. Kasneje je svoje mnenje spremenil in organiziral zbiranje podpisov za peticijo, v kateri je bila omenjena tudi Zedinjena Slovenija. Na taboru v Vižmarjah je leta 1869 odločno utemeljeval nujnost združenja slovenskih pokrajin v novo upravno enoto Slovenijo. Zavzemal se je za izobraževanje ljudstva, preobrazbo kmeta, obrtnika in meščana v gospodarsko sposobnega, nacionalno zavednega in politično trdnega človeka. Geslo Novic, in verjetno tudi njega, je bilo: »V diru časa utone, kdor z njim ne plava.«
V »kulturnem boju« med cerkvijo in državo v letih 1872 in 1873 se je Bleiweis postavil na stran cerkve in klerikalcev. Kljub temu pa se ni povsem strinjal s klerikalci, saj se je v deželnem zboru zavzemal za razvoj industrije in meščanstva, a ne za vsako ceno, saj naj bi silen in nenaden dotok kapitala v slovenska etnična območja lahko povzročil germanizacijo. S cerkvijo se tudi ni strinjal povsem glede odnosa do narodnosti. V Novicah je polemiziral z mnenjem cerkve, ki je narodnost opredelila kot pogansko. Kot vodja staroslovencev je imel veliko nasprotnikov, med njimi je bil najbolj opazen Fran Levstik, ki se je iz Bleiweisa in njegove politike pogosto norčeval, pogosto na račun samodrštva. Bleiweis zaradi utilitarističnega odnosa do literature ni znal ceniti Prešernovih osebnoizpovednih umetniških del. Zanj naj bi bila umetnost namenjena bujenju narodne zavesti in »gradnji našega jezika«. Nesoglasja je imel tudi z Josipom Stritarjem, ki je na Bleiweisov račun napisal satiro, v dobrih odnosih pa je bil z Antonom Martinom Slomškom.
Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:
V Veliki Brusnici (BiH) se je 18. 11. 1894 rodil skladatelj Marin Železnik. Učil je na osnovni šoli v Zgornji Sorici in v letih 1947–1952 na gimnaziji v Kranju.
V Škofji Loki se je 19. 11. 1673 rodil cerkveni dostojanstvenik, plemič, učitelj, župnik, mecen in akademik Maksimilijan Leopold Rasp. Bil je član Akademije operozov.
V Podhomu pri Bledu se je 21. 11. 1847 rodil šolnik Andrej Žumer.
Na Zgornjem Brniku se je 21. 11. 1849 rodil duhovnik in pisatelj Andrej Šimenc.
V Trstu se je 23. 11. 1747 rodil slovenski prosvetljenec, gospodarstvenik, naravoslovec, pesnik, kritik, prevajalec in mecen slovenske književnosti Žiga (Sigismundus) Zois.