Tudi Plečnik ga je imel rad

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 2. november 2019 / 13:58

Plečnik je bil zaljubljen v kamen. Še posebno pa v izbrane vrste kamnov – in med temi je bil na visokem mestu hotaveljčan. Uporabil ga je tudi v svojih delih na Gorenjskem. Hkrati poglejmo, kako se znajde naš kamen v njegovih največjih opusih – v NUK in v notranjščini palače Ustavnega sodišča RS ... Ogledamo si jih na fotografijah Gorazda Kavčiča in z razlagami prof. Antona Ramovša.

Na Gorenjskem je kar 42 Plečnikovih del. To pot posebej omenimo samo dve od teh del, v katerih je mojster uporabil tudi hotaveljski marmor: krstilnico v škofjeloški župnijski cerkvi sv. Jakoba in portal Prešernovega gledališča v Kranju. »Loško župnijsko cerkev še posebej bogati Plečnikova krstilnica, ki je hkrati tudi božji grob s tabernakeljsko nišo na vrhu. V polkrožnemu prostoru je šest stebrov iz barvitega hotaveljčana, ki imajo kapitele iz belega marmorja. Na njih sloni polkrožni kamniti obod s timpanom na vrhu; prevzame nas škrlatna rdečina. Pisani hotaveljski apnenec je Plečnik postavil še v razgibano ozadje, saj je tudi tabernakelj iz tega kamna. Krstilni kamen in dva svečnika iz belega marmorja in štiri stopnice s podestom iz temno sivega podpečana z belimi podolgovatimi školjčnimi lupinami poživljajo celoten prostor.«

V Kranju nas zanima vhod v Prešernovo gledališče. »Hotaveljski apnenec v vsej pisanosti barvnih odtenkov krasi zunanjščino Prešernovega gledališča v Kranju. Mojster Plečnik je izbral hotaveljčana tudi za ta svoj načrt, ki je bil uresničen v kranjski kamnoseški delavnici. V obeh bogatih portalih, navzven sklenjenih s svojstveno profiliranima stebroma in svetilnima kroglama na vrhu, nad enostavno profilirano preklado pa visoko nadprekladno kamnito steno, se sprehajajo žive barve od škrlatno rdeče do različnih odtenkov rožnate fantazije, vmes pa se vključujejo križem potekajoče bele kalcitne žile. Vratni krili je Plečnik okrasil z dolgima kamnitima ploščama, po katerih si različne barve hotaveljčana kar podajajo roko.«

Nadaljujemo v Ljubljani, v osrednjem slovenskem knjižnem hramu. »V enem izmed najpomembnejših del slovenske arhitekture med obema svetovnima vojnama, v Plečnikovi Narodni in univerzitetni knjižnici, je najlepši portal tega časa, portal razstavne dvorane, izklesan iz živopisnega hotaveljskega apnenca. Gre za delo ljubljanskih kamnoseških mojstrov Alojzija Vodnika in Tomana. V portalu je največ rožnate fantazije v spletu s škrlatno rdečimi, brez reda vključenimi deli in ostrimi mejami med obema barvama. Le slika more pokazati mogočna valovita podboja, preklado in enkratno oblikovano nadprekladno polico. Umetniško izdelana lesena vrata, ki v kamnitem hotaveljskem okviru poveličujejo to stvaritev, je izdelal Franc lzgoršek. V les ujete kamnite intarzije še lepšajo ta slovesna vrata.«

Sklenemo pa z ogledom notranjščine palače, v kateri je zdaj sedež Ustavnega sodišča RS. »Veličastna pesem, uresničena po zamisli in načrtu mojstra Jožeta Plečnika z dletom ljubljanskih mojstrov Vodnika in Tomana v hotaveljskem apnencu, podpečanu, sivi pisani breči, belokranjskem kamnu, nas pozdravi v nekdanji Zbornici za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, danes Ustavno sodišče RS, ki je bila v notranjščini na novo opremljena v letih od 1925 do 1927. Najlepše izdelke pa krona prav hotaveljčan v portalu sejne dvorane s škrlatno rdečo barvo, prehajajočo na levi zgornji strani podboja v temno vijolično, drugod pa prelivajočo se v bledo rožnato fantazijo, ki v valovitih poliranih površinah med vzdolžnimi grebeni še stopnjuje barvne odtenke. Bogato segmentirana večdelna nadprekladna polica kipi navzgor v strehastem timpanu. Preprostejši, pa vendar prav tako lepi, so tudi drugi trije pravokotni portali na obeh straneh sejne dvorane; vsak je drugačen in nekaj posebnega, vsi pa so ozaljšani s širokimi vzdolžnimi žlebovi in z ozkimi grebeni med njimi. Tudi v tlaku podesta je največ rožnatega hotaveljčana, njegove plošče pa obrobljajo pasovi treh drugih kamnin. Najlepši pa je steber iz hotaveljčana na stopnišču med prvim in drugim nadstropjem, ki stoji na podstavku iz temno sivega podpečana. Iz njega zveni visoka pesem oblikovne lepote in spreminjajočih se barv hotaveljčana …«

(Vir: Anton Ramovš, Hotaveljčan skozi čas, izdal Marmor Hotavlje, 1995.)